Piše: Jan Peršič
V Sloveniji delujejo mnoge kulturne, umetniške in znanstvene ustanove, zavodi, društva in mediji, ki prejemajo državni denar, in mimogrede ter kot nekaj povsem neproblematičnega širijo levičarske ideje, kakšnim drugim pobudam pa, če se le da, ne naklonijo prostora. Vendar te ustanove niso deklarirane kot levičarske (in torej pristranske), kar bi impliciralo, da sploh obstaja tudi možnost drugačnih nazorov (ki bi tudi lahko bili podpirani s strani države). To razsežnost namenoma ignorirajo, ker želijo svoje ideje prikazovati kot nekaj samoumevnega, splošno veljavnega in sprejemljivega. (Zato lahko tole besedilo razumemo tudi kot razveseljujočo izjemo, saj ga prijazno honorira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije).
»Progresivneži« večinoma ne prenašajo verbalne polemike, saj so njihovi argumenti slabotni, zato želijo svoje ideje uveljavljati z zvijačo ali s silo in sledijo doktrini, da se o nekaterih temah sploh niso pripravljeni pogovarjati. Osupljivo nestrpni so in menijo, da je drugače mislečim treba onemogočiti pojavljanje v javnem prostoru, saj jih razumejo kot tiste, ki »krčijo polje svobode« (ki jo naprednjaki razumejo na plitek, poenostavljen, miselno slabo reflektiran in duhovno siromašen način). Evidentna dejstva, ki omejujejo tako razumljeno svobodo, so zanje nesprejemljiva. Bolj ko so nasprotni argumenti smiselni, bolj jih spravljajo v bes; bolj ko so močni, bolj jih ignorirajo. Ne glede na nezmožnost soočenja z njimi so intuitivno prepričani v lastno moralno in intelektualno superiornost. Ta nezmožnost polemike z drugačnimi pogledi pa je dodatno komična glede na to, da levičarji svojih stališč večinoma ne razumejo kot čustveno-intuitivnih oziroma predrazumsko utemeljenih v določenem liku duhovnosti, temveč jih v svoji preproščini razumejo kot nekaj, do česar bi s pomočjo razuma moral priti vsak inteligenten in dobrosrčen človek. Nasprotnikom očitajo, da želijo vsej družbi vsiliti svoja prepričanja, kar počnejo tudi sami, le da jih naivno imajo za edini pravilni odraz objektivne stvarnosti. Njihova srdita netolerantnost korenini tudi v tej zablodi. Zato bi mirno lahko posplošili, da je neumnost rdeča nit in skupna značilnost večine novolevičarskih prizadevanj in dejavnosti. Med množico primerov naj to neumnost na delu ponazorimo pri prizadevanju za ohranjanje pravice do ubijanja nerojenih ljudi.
Omenjene slovenske institucije umetnost pretežno razumejo predvsem kot nekaj, kar je v veliki meri reducirano na družbeno razsežnost in igra vlogo političnega aktivizma. Vendar včasih delujejo politično tudi povsem neposredno, brez posredniške vloge kvaziumetnosti. Tako je spletni portal Vrabec anarhist, ki je uradno glasilo Društva slovenskih pisateljev, pred nekaj leti objavil vrsto stereotipnih člankov v prid pravice do umetne prekinitve nosečnosti. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v Centru urbane folklore Kino Šiška (kjer naj bi se odvijali umetniški in kulturni dogodki). Pred nekaj leti je namreč skupinica komičnih oseb, ki so se okarakterizirale kot »feministične socialistke«, prirejala cikel dogodkov pod naslovom Čajanka z Roso, s čimer je bila mišljena Rosa Luxemburg. V tem okviru so v Kinu Šiška priredile okroglo mizo o pravici do abortusa, kjer so gostile nekaj enako mislečih govork, od katerih se je pričakovalo, da o tej temi povejo nekaj klišejskih misli. Ko so govorke izpolnile nalogo in naposled prenehale s predvidljivim čebljanjem, je moderatorka povabila občinstvo, da jim postavlja vprašanja. Nekaj trenutkov ni nihče nič vprašal, potem pa je le spregovoril neki mladi gospod, ki očitno iz uvidevnosti ni želel postaviti prvega vprašanja in se je nameraval oglasiti proti koncu, saj se je najbrž zavedal subverzivnosti tega, kar se je namenil povedati.
Nadaljevanje lahko preberete TUKAJ.
