Piše: Dr. Janez Juhant
V osnovni šoli smo se učili Gradnikovo pesmico Narobe svet: »Če krava žene hlapca past …« itd. Konča se »Če tak je kje na svetu red, je takšen red narobe svet.« Komentator je k pesmi in naslovu zbirke zapisal, »da se tudi pesniki zafrkavajo iz logike in zdravega razuma«. Če pogledamo našo družbenopolitično resničnost, pa smo lahko žalostni, razočarani, prizadeti in zaskrbljeni, ker se očitno izvoljeni predstavniki države dejansko »zafrkavajo« ne le »iz logike in zdravega razuma«, pač pa tudi iz nas, državljanov. Namesto da bi ukrepali, demonstrirajo, namesto da bi izkazovali svojo integriteto, se zoper njih vlagajo obtožnice, namesto da bi držali besedo, za svoje koristi teptajo načela, ki jih pridigajo državljanom, namesto da vladajo, plenijo.
Sprto s človeško pametjo in nesprejemljivo je, da vlada demokratične države, kot smo zapisali v društvu Združeni ob Lipi sprave, odloči, da »se šef bivše Udbe, po kriterijih evropskega demokratičnega parlamenta zločinske organizacije, pokoplje z državniškimi častmi demokratične Slovenije«. Temu dodajamo še, da smo prepričani »kot nevladna organizacija v javnem interesu, ki si od začetkov demokratizacije prizadeva za spravo v slovenskem narodu, da takšne vladne odločitve po našem trdnem prepričanju k spravi nikakor ne pripomorejo, ampak prej še bolj poglabljajo našo narodno razdvojenost in delitve ter žalijo žrtve, ki jih je nad lastnim narodom načrtno zagrešila zločinska organizacija, ki jo je vodil pokojni«.
Ta oblast se tudi – z izjemo predsednice republike, ki je položila venec na njegov grob – ob 90. obletnici rojstva ni spomnila z žalno sejo v državnem zboru v navzočnosti vseh voditeljev države in izvoljenih predstavnikov ljudstva pokojnega predsednika Demosa in vodilnega organizatorja slovenske samostojne države Jožeta Pučnika. Pučnika, ki je z Demosom odločno, drzno in požrtvovalno uresničeval samostojno Slovenijo, je izvršna in zakonodajna oblast prezrla, šefu po evropskih demokratičnih kriterijih zločinske organizacije nekdanjega režima, ki smo se mu smo se z osamosvojitvijo odrekli, pa je izkazala državniško čast. S tem dejanjem je ponižala tudi Slovensko vojsko, ki se je tudi z žrtvami svojih pripadnikov pod vodstvom Janeza Janše bojevala proti strukturam totalitarne oblasti, ki jih je predstavljal pokojni Janez Zemljarič.
Na Trgu republike so se ob Pučnikovem portretu in žalnem vencu z napisom »Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.« zbrali vidni predstavniki Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije – krščanskih demokratov in drugi državljani ter člani Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Mediji bi lahko poleg prikaza tega shoda obširneje govorili o zgodovini osamosvojitve Slovenije. Ta sega v globljo preteklost, ko so si predniki Matija Majar Ziljski, Lambert Ehrlich in drugi vizionarski duhovi zamišljali in oblikovali obrise samostojne Slovenije, ki jih je z državniško voljo in neustrašenostjo z Demosom uresničeval Jože Pučnik.
Slovenski narobe svet potrjuje tudi izjava poslanca Levice v Dražgošah, da NOB ni bil boj za samostojno Slovenijo, pač pa za revolucijo. Zbiranje v Dražgošah je torej po besedah levičarjev ohranjanje slepil polpreteklosti in nasprotovanje samostojni Sloveniji. Hkrati se nihče od organizatorjev in udeležencev ne spomni pokojnih Dražgošanov, ki so jih skupaj z partizani izkopali iz pokopališča in brezimno zabetonirali v kostnico spomenika.
Narobe svet odražajo zrežirani medijski prikazi domnevnega protesta državljanov proti vladi (?) ministru (?) zdravnikom (?) ali zdravstvenemu sistemu (?) z udeleženci, ki so del problema zdravstvenega sistema. Navzočnost premierja in poslancev vladajoče koalicije na zborovanju pove vse o delovanju te koalicije, ki s protestniki, ki so jim tlakovali pot na oblast, dokazuje, da to agonijo države vzdržujejo ozadja, vlada pa ni voljna in sposobna reševati problemov. Medijsko zrežirani prikaz »opravičevanja« zdravstvenega ministra županu Ljubljane je le potrditev teh vladnih protislovij. Ne zadene jih stiska bolnikov, ki (zanimivo da predvsem v Ljubljani) nimajo svojega zdravnika. Hkrati pa vemo, da je pokojni z državniškimi častmi pokopani šef Udbe vodil večino ekonomskih poslov na področju zdravstva in drugje – od graditve pomembnih objektov v Ljubljani do drugih poslov v zdravstvu. Ob tem je »izlet« predsednice državnega zbora le epizoda, saj po mnenju poznavalcev le spušča meglo nad korupcijske posle v energetiki, zdravstvu in preostalem (državnem) gospodarstvu. Zato se ni čuditi, da so sodniki kar na lepe oči dobili po 600 evrov povišanja plač, kar bo sprožilo upravičene zahteve tudi vseh drugih, pogosto bolj potrebnih upravičencev. Vse pa bodo poleg korupcijskih poslov, ki se vrtijo v zakulisju tega videza, plačevali zanamci.
Ne le v družbi, tudi v Cerkvi se bomo morali odločneje postaviti na etične in demokratične temelje samostojne Slovenije in se upreti temu »narobe svetu«, ki se nevarno zajeda v temeljne postavke demokratične Slovenije.
