Piše: dr. Jože Dežman
Napovedana ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije, iz katerih bi potem ustvarili nov javni zavod, je sprožila živahne odmeve. Dejansko gre za nadaljevanje spominske in kulturne vojne, v kateri tabor, nekritično naklonjen Titu in komunizmu, zagovarja tezo, da je bila osamosvojitev Slovenije preprost prehod iz propadlega režima v nov režim, temu nasproti pa stoji trditev drugega tabora, da se Republika Slovenija temeljito razlikuje od Socialistične republike Slovenije.
Če bi testirali eno in drugo skupino, bi ju za začetek lahko vprašali, ali se strinjajo s trditvijo Petra Jambreka: »Izraz kapitalizem je po moje zunajustavna kategorija. Je pa, če sem nekoliko oseben, ustavna kategorija socializem. V smislu tega, da je protiustaven.« Jambrekova diagnoza je, da je titoizem propadel zato, ker je temeljil na umoru, ropu, laži, strahu in prevari.
V premisleku o »osrednjih vrednotah upora in svobode« Jambrek izhaja iz tega, da so Karantanija, Kocelj, kmečki punti, tabori, Maister in upor proti okupatorju slovenskemu narodu »oblikovali njegovo samobitnost. Po svojih učinkih pa se nobeden ni iztekel v tisti za narod usodni in dokončni zgodovinski proces, ki ga predstavlja gradnja moderne nacije. Obljubo svobode naroda v okviru lastne države je izpolnilo šele duhovno in politično gibanje, ki je v štirih letih (1987‒1991) izvedlo program nacionalne osamosvojitve od ideje do njene ustavne in državne veljave v domačem in mednarodnem pravu.« In kar že katera koli slovenska vlada počne, »to počne, če se tega zaveda ali ne, če hoče ali noče, v trajni odvisnosti od vrednostnega središča slovenske republike, katerega sedež je v območju svetega.«
To območje svetega zasluži lasten muzej, lastne muzeje – ali Muzej slovenske osamosvojitve ali Muzej Republike Slovenije ali kako drugače poimenovan muzej. Zato je več kot nujno, da od Vlade Republike Slovenije čim prej dobimo konkretne odgovore na doslej še neodgovorjena vprašanja:
Kdaj bodo javno predstavljene strokovne analize, ki naj bi zahtevale ukinitev dveh muzejev in ustanovitev tretjega?
Kakšno bo ime nove ustanove?
Kakšno bo premoženje nove ustanove?
Kakšna bo organiziranost nove ustanove?
Kakšne bodo okoliščine delovanja nove ustanove?
Šele ko bomo vedeli odgovore na ta vprašanja, bo mogoča vsebinska razprava. Če pa niti Vlada Republike Slovenije nima teh odgovorov, je to krepko norčevanje iz demokratične in pravne države. In seveda zaničevanje demokratizacije, osamosvojitve in obrambe Republike Slovenije kot najvišjih dosežkov slovenske nacije.
