Piše: Metod Berlec
V dneh pred božičnimi in novoletnimi prazniki smo se pogovarjali z upokojenim novinarjem Tonetom Jakšetom, ki je poldrugo desetletje delal na Švedskem, po vrnitvi v domovino pa je bil zaposlen kot novinar pri Dolenjskem listu v Novem mestu. Je avtor in soavtor številnih knjig in podlistkov.
DEMOKRACIJA: Gospod Jakše, lani smo pri Založbi Nova obzorja ponatisnili dve vaši knjigi. Ena nosi naslov Okus po pelinu, druga Poti iz sanj. Najprej pa bi govorila o vašem življenju v tujini. Zakaj ste si za svoje študentsko delo izbral prav Švedsko? Vam je bila Skandinavija že od nekdaj pri srcu?
Jakše: No, vse skupaj je le stvar naključja. Z Jožetom Stanišo, znancem iz mladih let, takrat študentom matematike in fizike, sva se na pragu poletja 1966 srečala v Ljubljani. Potožil mi je, da bo verjetno pavziral, ker ga čaka še nekaj težkih izpitov. Tudi mene je čakalo še več izpitov in diploma. Torej je bilo pred nama težko leto. »Kaj če bi šla za nekaj mesecev na študentsko izmenjavo v tujino, nekaj bi zaslužila, izboljšala znanje tujega jezika, pa še te zagamane Juge bi se za nekaj časa znebila. Jaz imam zveze pri študentski organizaciji, bi poskusila?« je predlagal. Takoj sem bil za. Doma sem bil s kmetov in nisem se ustrašil nobenega dela.
Študentje z vseh koncev Evrope so poleti prihajali v Jugoslavijo spoznavat ta čudni gospodarski sistem na drugi strani železne zavese, ki se je prav na jugoslovanskem koncu začela nekoliko trgati. Za naju pa ni bilo tako preprosto, saj je bilo birokracije precej in bila je že skoraj jesen, ko sva se znašla na vlaku za tujino. Bila sva tudi precej naivna, saj sva si predstavljala, da se bova izpopolnil v angleškem ali francoskem jeziku. A prosta mesta za to smer so bila hitro zapolnjena. Preostala nama je edino Švedska. In tako sva se z vlakom odpeljala prek Dunaja, tedanjega Vzhodnega Berlina, Baltika v Stockholm. Delala sva na njegovem južnem koncu, na otočku sredi zaliva, kjer se je nedolgo pred tem zgodila ena velikih ekoloških katastrof. Cisterne ob ogromnih pečeh, potrebnih za taljenje svinca, so začele puščati in nafta je prepojila zemljo na otočku, kjer je stala tovarna. Stavbo so potem preselili v severozahodno predmestje Stockholma, midva pa naj bi pomagala pri odstranjevanju velikanskih elektromotorjev. Za to delo je bilo na voljo nekaj starejših Švedov, ki niso znali nobenega tujega jezika, in midva.
Po morskem kanalu mimo tovarne so plule ogromne tovorne ladje in zastave na njih so izdajale države njihovega izvora. Največ je bilo ruskih pa poljskih, finskih, danskih, švedskih in norveških. Vsakič, ko je ladja zaplula mimo otočka, mimo mestnih stavb in pod velikanskimi mostovi, se je oglasila ladijska sirena in midva sva pustila delo ter stekla na pomol. Švedi so se nama smejali, midva pa sva stala kot vkopana in se čudila. »Landkrabbor« so nama rekli, kar naj bi po švedsko pomenilo kopenske rakovice ali nekaj podobnega. Tako nama je čas hitro minil in za zaslužek sva skupaj kupila rabljeni volkswagen, s katerim naj bi se odpeljala domov. Doma naj bi ga prodala in z izkupičkom bi si privoščila še eno leto študija. Tako sva načrtovala. Denarja nama je ostalo le še za bencin, pa za dobro kosilo pred odhodom na dolgo pot čez Evropo. Odpeljala sva se proti najinemu prebivališču in bum. Iz stranske ulice je v naju treščil avtomobil. Volvo amazon. Trdi odbijači, trda pločevina. Na njem ni bilo nič poškodovanega. A najino vozilo? Prednji blatnik zmečkan, zvit nad prednje levo kolo, prednje steklo razbito, jaz pa ves krvav, kajti z obrazom sem treščil vanj. O kakih varnostnih pasovih takrat seveda še ni bilo sledu. Hodila sva okoli avtomobila in javkala. Možakar, ki je treščil v naju, ni znal nobenega tujega jezika ali pa se je le delal tako. Odkimaval je, potem pa pokazal z roko proti mestu in dejal: »Polis, polis!« Midva sva se strinjala in gledala za njim, ko se je odpeljal. Policija bo rešila problem, sva bila prepričana. Minilo je kar nekaj časa, da sva dojela resnico: nikoli več ga ne bova videla! Ostala sva sama z razbitim avtomobilom, brez denarja, v tujem mestu daleč na severu Evrope. Toliko sva z roko zravnala blatnik, da se je kolo vrtelo, in se odpeljala do najinega prebivališča. Delodajalec je razumel najino stisko in podaljšal najino zaposlitev. Spustila se je noč in začela se je zima.
DEMOKRACIJA: Nedvomno je bila to res korenita sprememba v vašem življenju. Zamenjali ste slovensko podeželje v osrčju Evrope za velemesto na severu Evrope, poletje za zimo, dan za noč. Nedvomno je velika sprememba v vseh pogledih!?
Jakše: Tudi sicer je bil čas šestdesetih in sedemdesetih let z več vidikov zanimiv in ni mi žal, da sem takrat večino časa preživel na Švedskem. Živeti tisti čas v Stockholmu je bilo, kot bi imel vstopnico za prvo vrsto balkona. Ves svet je bil pod tabo. Pri opravljanju različnih kratkotrajnih del – bil sem monter, šofer, zabaviščni delavec, tiskar, raznašalec časopisov, novinar, producent. Na univerzi sem med študijem švedščine srečeval veliko čudovitih ljudi z vseh koncev sveta. Marsikje po svetu so bili družbeni preobrati, državni udari, revolucije in protirevolucije in mnogi so iskali miren kotiček za bivanje, delovanje in študij. Bili so mladi z vseh celin, zlasti veliko je bilo takrat Južnoameričanov in Korejcev. Tudi sicer je bil to precej turbulenten čas, čas hipijevstva, glasbenih in družbenih izbruhov ter splošne sproščenosti. Tako sem videl tisti čas tedaj in tako ga vidim še danes.
DEMOKRACIJA: Ob tem me zanima, kako gledate na takratne in današnje migracije? Imajo današnje migracije v Evropo in v razviti svet nasploh kaj skupnega s tistim, kar ste vi osebno doživeli kot ekonomski migrant pred desetletji?
Jakše: Sedanje migracije vidim samo kot tragično in neuresničljivo reprizo tistega časa. Onesrečile bodo mnoge – tako tiste, ki emigrirajo, kot tiste, kamor prihajajo. Ne razumem pa naših in evropskih tako imenovanih levičarjev. Že od mladih nog smo se učili v šoli o revoluciji in napredku, ki naj bi ga širili naprej tudi v nerazvite dežele. Z emigracijami pa delamo prav nasprotno – namesto napredka širimo zaostalost. Toleranca do nje ni pravo človekoljubje. O tem bi morali razmisliti tisti, ki imajo moč vplivati na mednarodno politiko, in usmeriti pomoč tja, od koder migranti prihajajo, ter urediti razmere tam tako, da bodo lahko ostali v domovini.
DEMOKRACIJA: Kaj pa Slovenci? Znano je, da so se konec 19. in v začetku 20. stoletja, med obema vojnama in zlasti po drugi svetovni vojni razkropili po vsem svetu. Kot vemo, jih je veliko tudi v Skandinaviji, predvsem na Švedskem, kjer sem bil s prijatelji leta 1990. Kako je bilo v vašem času na Švedskem, v Stockholmu?
Jakše: Slovenci v tujini smo itak vedno hrepeneče duše. Hrepenimo po domačem ognjišču, čeprav ima o njem vsak svojo predstavo. Dva Gorenjca, Viktor Prestor in Franci Zavrl, sta bila vzdrževalca v občinskem stanovanjskem skladu na jugu Stockholma in sta se kot dobra poznavalca razmer lotila organiziranja. Kmalu se nas je okoli njiju zbralo še več slovensko mislečih posameznikov in ustanovili smo Slovensko društvo v Stockholmu. V okolici mesta ob jezercu Magelungen je stal opuščen lovski gradič, pravzaprav nekakšna lesena enonadstropna vila z lepim vrtom, zasajenim s košatimi lipami. Pod vrtom je bila kamnita klet, nekdaj pripravna za shranjevanje uplenjene divjadi. Očitno se je nekoč tu na lovu srečevala stockholmska gospoda. Prav to stavbo sta za Slovensko društvo pridobila v najem Viktor in Franci. Vedela sta, da se na člane lahko zaneseta. In res, občina je dala material, delo pa smo opravili sami, in stavba je bila hitro obnovljena. V njej je bilo dovolj prostora za družabna srečanja, namizne športe, proslave, kulturne prireditve, knjižnico in študijska srečanja, v njih smo imeli vaje pevskega zbora, narodnozabavnega ansambla in tečaje slovenščine za zakonske partnerje naših rojakov. V njej je stanovala tudi slovenska družina in gosti, ki so prišli sem na obisk, so bili postreženi s slovenskimi specialitetami in slovenskim vinom.
DEMOKRACIJA: No, ko ste se dovolj dobro naučili švedskega jezika, ste se, če se ne motim, zaposlili v stockholmski mestni knjižnici. Domnevam, da je bila to končno zaposlitev po vašem okusu!?
Jakše: Da, končno na svojem! A ker mi je manjkala še diploma na pedagoški akademiji, sem dobil zaposlitev in plačo knjižnega manipulanta. Kaj bi tistih nekaj kron manj! Med knjigami sem se počutil kot riba v vodi. Sodelavci in šefi, v glavnem so bile to sodelavke, kajti tudi na Švedskem je tako kot pri nas – delo s knjigami in bralci je v glavnem ženski poklic – so bili prijazni, pa tudi delovni čas mi je ustrezal, saj sem hkrati delal tudi na švedskem radiu, kjer sem vodil tedenske polurne oddaje v slovenščini.
Knjižnica, v kateri sem dobil zaposlitev, je bila v severovzhodnem delu mesta in kmalu sem spoznal, zakaj so tam namestili prav mene. Vse naokoli so bila novozgrajena naselja in večji del prebivalcev so bili priseljenci z juga Evrope, v glavnem Turki, Grki, Italijani, Španci in Balkanci. Prihajali so predvsem s podeželja in obnašali so se, kot da je knjižnica nekakšen javni lokal, kjer se lahko kriči, razbija, razmetava in krade. Kar nekaj časa je trajalo, da smo uvedli red, kot se za kulturno ustanovo spodobi.
Hitro mi je postala jasna tudi celotna organizacija, saj smo morali zaposleni spoznati tudi druga delovna mesta v drugih knjižnicah. V naši podružnici nas je bilo zaposlenih kakih dvajset, po vsem mestu pa je bilo še več deset podružnic, in kadar smo se vsi zaposleni zbrali v mestni hiši, v dvorani, kjer podeljujejo tudi Nobelove nagrade, nas je bilo več kot tristo.
No, po nekaj letih zaposlitve v prvi podružnici smo bili skoraj vsi tam zaposleni premeščeni v prijaznejše okolje z najvišjim stanovanjskim standardom in z novozgrajeno pilotno knjižnico. Tam sem delal nekaj let, potem pa sem se odločil, da se preselim v domovino.
DEMOKRACIJA: Zakaj ste se odločili vrniti nazaj v Slovenijo? In kdaj? Nedvomno je bila vrnitev v domovino spet velik preobrat v vašem življenju, saj se niste zaposlili v knjižnici, kjer ste prej delali in za kar ste se šolali, ampak pri časopisu.
Jakše: Na prvi pogled je to morda res čudno, saj sem med bivanjem na Švedskem opravil še vse manjkajoče izpite na Pedagoški akademiji v Ljubljani ter diplomo iz knjižničarstva in slovenščine, a je treba vedeti, da sem se že prej ukvarjal tudi z novinarstvom. Že na gimnaziji v Novem mestu sem bil urednik srednješolskega glasila Stezice, po tem vzoru sem za Slovensko društvo v Stockholmu začel izdajati tudi društveno glasilo Naš glas in na švedskem radiu sem tedensko vodil polurne oddaje v slovenščini. Pisana beseda mi je bila torej blizu, pri Dolenjskem listu, kjer sem se zaposlil, pa je bilo takrat že zaposlenih nekaj mojih bližnjih prijateljev, zato prestop ni bil težak.
Začel sem z novinarskim servisom, kar je bila izvirna rešitev za takrat številna tovarniška glasila. Vpeljal me je Tone Gošnik, nekdanji direktor Dolenjskega lista in star novinarski maček s bogato življenjsko zgodbo, za katero sem zvedel šele pozneje. Nadaljeval sem pot do novinarskega vrha, ki pa se skoraj nujno konča z izgorelostjo in z infarktom. Zaresno in angažirano novinarsko delo človeka zagrabi – delovni dan ima 24 ur, delovni teden ima 7 dni, tudi sobote, nedelje, državne in cerkvene praznike. Podnevi so tereni – torej proslave, različna odprtja, seje in pogovori, ponoči je čas za pisanje. Tako življenje je infarktno. Da se ni končalo s smrtjo, se imam po mojem védenju spet zahvaliti naključju. Srčna kirurgija v ljubljanskem Kliničnem centru je ravno tisti čas, sredi devetdesetih prejšnjega stoletja, toliko napredovala, da je bilo moje življenje takrat rešeno. Saj so me zdravniki v Novem mestu prej pošiljali sem in tja zaradi slinavke, pa zaradi zamašenih žil, a šele ultrazvok srca je pokazal, da gre pravzaprav za tumor na srcu: »To je miksom? Kaj takega sem videl samo še med študijem na univerzi v Zagrebu!« je dejal doktor Starič in prepričan sem bil, da je z mano konec.
Pa je pomoč očitno bila blizu. Ljubljanski Klinični center, ki me je tistega februarskega dne leta 1995 znova zbudil v življenje, ima tudi zasluge za vse, kar mi je pozneje, po srčni operaciji, še uspelo narediti.
DEMOKRACIJA: Vrnili ste se torej v domovino, potem pa ste se soočili s hudimi težavami srca. Sledila je operacijo. Kako je bilo s tem? Kaj vam je še preostalo?
Jakše: Vse do sedaj nisem omenjal svojega zasebnega življenja, ki je nedvomno imelo velik vpliv na vsako mojo odločitev, pa ga tudi sedaj ne bom, saj bi s tem stvari samo še zapletel. Je pa dejstvo, da je takrat, ko je človek čisto na dnu, lačen sočutja. In je srečen, ko ga dobi.
Po operaciji sem bil gibalno in umsko precej omejen. Zlasti me je skrbelo to, da sem bil prej skoraj čisto dvojezičen, po operaciji pa je moja švedščina skoraj čisto onemela. Tudi druge stvari so se izgubljale v megli. A glej ga, zlomka. Saj si bil vendar novinar! V starih časopisih in beležkah je vse zapisano, kje si bil, s kom si bil, kaj si počel, s kom, kdaj in kaj si govoril. Asociacija je dala asociacijo in spomin se je počasi vračal.
Za gibalne sposobnosti je poskrbela masaža. Počasi sem se postavil na noge. Potem mi je bolniška komisija predlagala upokojitev, jaz pa sem prosil, če bi polovično še lahko delal. Na lastno odgovornost lahko, mi je bilo rečeno. Pa sem delal še skoraj dve leti, potem mi je osebna zdravnica dejala, da se moram odločiti: ali polna penzija ali polni delovni čas. Odločil sem se za upokojitev. Polovično novinarskega dela itak ni mogoče opravljati.
DEMOKRACIJA: Gospod Jakše, v najinem dosedanjem pogovoru sva od vašega začasnega bivanja na Švedskem prišla do vrnitve v domovino, novinarskega dela in upokojitve, nič pa nisva rekla o vašem literarnem ustvarjanju. Kako pa je bilo s tem?
Jakše: Kot sem omenil, sem bil na novomeški gimnaziji urednik Stezic, v Stockholmu pa urednik Našega glasa in slovenskih radijskih oddaj na švedskem radiu, potem spet novinar v Novem mestu. Ves čas sem imel opravka s slovensko besedo, ki je bila zdaj informativno, zdaj povedno, nemalokrat pa tudi literarno obarvana. Tudi s knjigo sem se srečal že na Švedskem, saj sem leta 1979 zbral pesmi štirih tamkaj živečih avtorjev in jih izdal pod naslovom Štiri pota in razpotja. Eden od teh štirih avtorjev sem bil tudi jaz.
Pozneje, ko sem v domovini okreval po težki operaciji, sem razmišljal: Toliko truda, toliko dolgih pogovorov z zanimivimi ljudmi, toliko različnih življenjskih poti in usod. A je vse izgubljeno, če je objavljeno samo v časopisu, ki konča v smeteh ali v ognju.
In namesto da bi ležal in čakal na ozdravitev, sem začel brskati po starih časopisih in izrezovati svoje članke. Ne vseh, le take, ki so imeli kakšno literarno ali dokumentarno vrednost. Za prvo knjigo, ki mi jo je izdal Dolenjski list, se je hitro nabralo dovolj gradiva. Nosi naslov Dolenjski obrazi. Tako se je imenovala rubrika v Prilogi Dolenjskega lista, v kateri sem te zgodbe objavljal. Zgodbe starejših prebivalcev z različnih koncev Dolenjske, moških, žensk, njihovi portreti in osnovni življenjski podatki. Led je bil zdaj prebit. Videl sem, da se da, zlasti ker mi je pri tem obljubil pomoč novinarski kolega Milan Markelj, prijatelj še iz gimnazijskih let, ko sva oba dobila Westrovo nagrado za sodelovanje pri glasilu Stezice – on za poezijo, jaz za urejanje. Tudi sedaj sva skupaj zavihala rokave in v samozaložbi so izšle še tri knjige: Naše korenine, Iz takih korenin in Tak je bil naš čas. Več kot petsto človeških usod se je zvrstilo v njih, takih, kot jih je našim ljudem pisalo življenje. Bile so to zgodbe o štrapacih in frontah prve svetovne vojne, o kmečkem in mestnem življenju pred njo in po njej, o izseljenstvu, o krutosti druge svetovne vojne in nezavidljivem času po njej. Tudi pogovor z ljudmi, ki jim je uspelo prilesti iz roškega brezna ali priti domov živ iz teharskega taborišča.
DEMOKRACIJA: V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko ste te stvari pisali, to še ni bilo tako preprosto. Kako vam je na primer uspelo pisati o roških pobojih? O Teharjah? Pa o skrivačih?
Jakše: Ni bilo čisto preprosto. Pri Dolenjskem listu smo imeli takrat zelo dober sistem nagrajevanja. Vse, kar je bilo objavljeno, je bilo točkovano in za dosego polne plače je bilo treba doseči določeno število točk. Presežek je bil dodatek, manko odbitek. Samocenzura je bila tako zagotovljena. Ko sem uredniku literarne priloge Milanu Marklju zaskrbljeno omenil, da imam napisan pogovor s človekom, ki je bil ustreljen, a je še živ prilezel iz roškega brezna, me je potolažil. »Daj mi tisti prispevek, bom že uredil!« In je takega podtaknil odgovornemu uredniku. Človek, o katerem je bil govor, je bil najprej pri partizanih, potem pa je zamenjal stran. Odgovorni je videl le začetek in je bil zadovoljen, kako se je potem končalo, ne vem. Smo pa vsi obdržali službo, saj ni bilo več tako strašno občutljivo.
Nekaj podobnega je bilo tudi s Teharji. O svojih doživetjih tam mi je pripovedoval umetnik in likovni pedagog Marijan Tršar, jaz pa sem pogovoru z njim dal naslov: »Kje visijo Tršarjevi portreti?« Intervju z njim sem objavil v knjigi Okus po pelinu. V tej knjigi so tudi štirje pogovori s skrivači. Zgodbe so enkratne. O tem povedo že naslovi: Jedla sva surove rake, Kdor se je javil, je izginil, Z Javorovice v skrivaštvo in Rekorder med skrivači. Ta rekorder je Janez Rus iz Žalne pri Grosupljem, ki se je po vojni pred oblastjo skrival še triintrideset let. V tej knjigi, ki jo je letos ponatisnila Založba Nova obzorja, je še zgodba o zažigu škofa Antona Vovka v Novem mestu pod naslovom: Škof gori, pravica molči, pripoved o grofih Turjačanih Premagovali so ture in Turke ter mnoge druge.
Belokranjsko Muzejsko društvo mi je založilo tudi knjižico Oh, ta ljubezen, ki seveda ni ljubezensko besedilo, ampak pripoved o graditvi belokranjske železnice do Metlike še pred začetkom prve svetovne vojne. Pri tej gradnji je sodeloval tudi moj oče. Jaz ga sicer nikoli nisem poznal, toda drugi so mi povedali toliko podrobnosti, da sem se lahko lotil pisanja, tudi o tem, da je oče tu spočel mojo polsestro, tik preden so ga poklicali na fronto proti Rusiji.
DEMOKRACIJA: Je tudi čas, ki ste ga preživeli na Švedskem, dobil prostor v vaši literaturi?
Jakše: Poleg knjige Okus po pelinu mi je Založba Nova obzorja ponatisnila tudi knjigo Poti iz sanj, v kateri se dotikam tistega časa. Seveda pa si nisem mogel kaj, da ne bi v pripoved vpletel tudi nekaj, kar so mi pripovedovali ljudje, ki sem jih srečaval med svojim novinarskim delom, pa jih nisem mogel vključiti v prekratke novinarske sestavke. Pripoved govori o dedu in njegovih doživetjih na ruski fronti ter ruskem ujetništvu, o njegovih vnukih, ki okusijo drugo svetovno vojno, partizanstvo, domobranstvo in mobilizacijo v nemško vojsko. Seveda je vmes tudi izseljenstvo. Vse to so resnične zgodbe, posnete na magnetofonskih trakovih, z nekaj literarnimi potezami pa sem jih združil v celoto in vanje vpletel še sebe in Švedsko. Magnetofonske in fotografske posnetke iz tistih časov hranim še sedaj. Moram pa poudariti, da mi verjetno ne vrnitev v življenje ne pisanje ne bi uspelo brez pomoči in razumevanja najbližjih: žene, ki je bila tudi novinarka in je dobro poznala naravo novinarskega dela, sorodstva in prijateljev.
DEMOKRACIJA: Imate še kaj stikov s Švedsko? Vam v ušesih še zveni švedščina?
Jakše: Bili so časi, ko sem v tem jeziku tudi sanjal, tako všeč mi je bil. Seveda takrat, ko sem živel tam. Svojo knjigo Poti iz sanj sem celo prevedel v švedščino, da bodo tudi mladi Švedi vedeli, kakšno je bilo včasih življenje v Stockholmu. Natis je financiralo Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva. Sedaj rad še kaj preberem, rad vidim kakšen dober švedski film, sicer pa se od Švedske in švedščine počasi poslavljam. Večina nekdanjih prijateljev in sodelavcev tam gori je že pomrla, razdalja pa je prevelika, da bi stvari še obnavljal.
DEMOKRACIJA: In še moje zadnje vprašanje. Kako gledate in doživljate današnjo samostojno državo Slovenijo? Kaj vam pomeni glede na vašo švedsko izkušnjo? Vaša sklepna misel.
Jakše: Samostojna Slovenija je pravi balzam. Osebno sem kot novinar doživljal dneve agresije JLA na Slovenijo, bil v stiku z ljudmi na Dolenjskem, z osamosvojiteljskimi prizadevanji in rojaki na Švedskem, za katere sem takrat še poročal po radiu in tudi oni so se po svojih močeh pri švedskih oblasteh prizadevali za priznanje samostojne Slovenije. Ko je do tega z več strani zares tudi prišlo, je bilo, kot da bi človek na novo zadihal s polnimi pljuči. Trenutne razmere so spet take, da smo lahko zaskrbljeni za Slovenijo, pa tudi za Švedsko in celotno Evropo, a upanje ostaja, da se bo s skupnimi močmi in pošteno voljo vse skupaj dobro izteklo.
Hvala vsem skupaj, blagoslovljen Božič in srečno novo leto ali kot bi rekli Švedi – God Jul och Gott nytt år!
Biografija
Tone Jakše, uradno Anton, za prijatelje pa Jaka, je bil rojen leta 1944 na majhni kmetiji v vasici Škrjanče blizu Novega mesta. Oče mu je še pred koncem druge svetovne vojne umrl in mati je ostala sama s tremi otroki. Leta 1964 je maturiral na gimnaziji v Novem mestu, kjer je bil v šolskih letih 1963 in 1964 urednik srednješolskega glasila Stezice. Leta 1966 je absolviral študij knjižničarstva in slovenščine na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Še preden je opravil vse izpite in diplomiral, je odšel na dvomesečno študentsko izmenjavo v tujino. Pristal je na Švedskem in njegovo bivanje na severu se je raztegnilo na štirinajst let. Najprej je delal v stockholmski galvanizacijski tovarni, potem pa opravljal različna priložnostna dela. Na stockholmski univerzi je obiskoval tečaj švedščine za tujce. Z znanjem jezika je dobil delo v mestni knjižnici in na tamkajšnji osnovni šoli, kjer je otroke naših izseljencev poučeval materinščino. Na švedskem radiu je imel slovenske tedenske oddaje za naše rojake na Švedskem, na švedski televiziji pa je pripravil nekaj oddaj o Sloveniji in o Slovencih na Švedskem. Dejaven je bil tudi v Slovenskem društvu v Stockholmu. Bil je med njegovimi ustanovitelji in prvi tajnik društva. Ustanovil je tudi prvo informativno glasilo Slovenskega društva v Stockholmu z imenom Naš glas. Glasilo je izhajalo še precej let po njegovi vrnitvi v domovino in je postalo glasilo vseh slovenskih društev na Švedskem. Slovensko društvo v Stockholmu obstaja še sedaj. Pred kakim mesecem je praznovalo petdesetletnico. Vrnitev v domovino je bila načrtovana. Leta 1980 se je zaposlil pri Dolenjskem listu v Novem mestu. Vodil je novinarski servis, delal kot novinar ter sodeloval v več rubrikah in podlistkih. Zlasti so ga zanimali pogovori s starejšimi ljudmi. Nekaj desetletij trdega novinarskega dela pa je hudo načelo njegovo zdravje in le spretnemu posegu srčnih kirurgov v ljubljanskem Kliničnem centru se lahko zahvali, da sedaj lahko uživa svoje upokojenske dni. Da pa ne bi njegovo bivanje na Švedskem, predvsem pa njegovi pogovori s starejšimi ljudmi v domovini, utonili v pozabo, jih je zbral v več knjigah, kar mu je pomagalo pri rehabilitaciji po težki bolezni, saj je po več težkih operacijah skoraj izgubil spomin, ki pa se mu je ob okrevanju začel vračati.
Knjigi Toneta Jakšeta:
Okus po pelinu
Poti iz sanj
lahko naročite:
01 24 47 200