Piše: Andrej Sekulović
Po porazu Maroka na svetovnem nogometnem prvenstvu novi izgredi v Franciji, tokrat tudi smrtna žrtev. Integracija je levičarska laž, ki ne deluje. Maroški migranti, ki divjajo po evropskih mestih, nam dajejo to jasno vedeti.
Letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju niso zaznamovali le levičarski protesti in pritoževanja zaradi odločne prepovedi katarskih oblasti, da igralci ne smejo nositi mavričnih trakov v podporo skupnosti LGBT, ali uspehi maroškega nogometnega moštva. V Zahodni Evropi so ga ob zmagah slednjega zaznamovali predvsem izgredi in nasilništvo maroških migrantov, od bojev s policisti do razbijanja, uničevanja in zažiganja. Skratka, svetovno prvenstvo nam je dalo vedeti, da je integracija migrantov neuspešna in da gre za iluzijo. To je bil naključni stranski učinek tega svetovnega prvenstva, saj so zmage in na koncu tudi poraz Maroka spremljala poročila o izgredih v Belgiji, Franciji, Španiji, Italiji, na Nizozemskem in drugje. Kot bomo videli, je ob tem postalo v multikulturni družbi nevarno slaviti zmago svojega moštva. V Belgiji smo bili ob zmagi Maroka nad Belgijo priča posnetkom trganja belgijske zastave, v Franciji pa je bil migrant, ki je hotel z avtomobila strgati francosko zastavo ob porazu Maroka, povožen, ko je voznik skušal zbežati pred razjarjenimi migranti.
Prva smrtna žrtev izgredov
Navdušeno divjanje maroških migrantov po evropskih mestih ob uspehih Maroka na letošnjem svetovnem nogometnem prvenstvu se je prelevilo v jezno in besno divjanje, ko je v polfinalu Francija, katere barvito moštvo odraža njeno multikulturno družbo, z 2:0 premagala moštvo Maroka. Tokrat so nasilni »nogometni navdušenci«, razjarjeni zaradi poraza njihove resnične domovine, razgrajali po Franciji, izgredi pa so terjali tudi prvo smrtno žrtev. Šlo naj bi za najstnika, starega okoli štirinajst let, ki je bil del skupine jeznih maroških mladeničev. Do incidenta je prišlo po celonočnem razgrajanju v francoskem mestu Montpellieru, ki leži na južni obali Francije. Skupina Maročanov je namreč opazila avtomobil, na katerem je bila obešena francoska tribarvnica v čast zmage Francije. Očitno je zaradi multikulturalizma in kulturne obogatitve iz tretjega sveta postalo tudi praznovanje športne zmage domačega moštva tveganje, saj se je skupina mladeničev odločila napasti avtomobil in strgati francosko zastavo. Ko je voznik, ki naj bi bil, kot poroča francoski medij La Parisien, v tem trenutku ujet v prometu, opazil, da se mu približuje grozeča skupina razjarjenih »navijačev«, je hotel pred njimi pobegniti, ob tem pa je pri divjem obračanju avtomobila štirinajstletnika, ki mu je skušal strgati zastavo, povozil in pobegnil s kraja nesreče. Najstnika so prepeljali v bolnišnico, kjer pa ga niso mogli rešiti. Policija je medtem našla tudi zapuščeno vozilo neznane osebe, ki je skušala pobegniti.
Nasilni izgredi in boji s policisti
Montpellier ni bilo edino francosko mesto, kjer je prišlo zaradi poraza Maroka do nasilnih izgredov in splošnega razbijanja. V Franciji živi približno pet milijonov Maročanov, ki so od leta 2019 tudi druga največja neevropska etnična skupina v tej državi. Že ob zmagi Maroka proti Portugalski je tako na Elizejskih poljanah v Parizu maroški uspeh slavila kar dvajsettisočglava množica, navdušenje pa se je hitro sprevrglo v nasilje in ulične boje s policisti. »Navijači« so metali v policiste opeke in steklenice. Že takrat je konservativni politik in predsedniški kandidat na zadnjih francoskih volitvah Éric Zemmour opozoril: »Čudno se mi zdi, da je toliko ljudi, ki naj bi bili Francozi, hkrati pa slavijo zmago Maroka na dan, ko je tudi Francija zmagala.« Ob porazu Maroka pa je v Parizu znova prišlo do bojev s policisti in razgrajanja. Aretiranih je bilo približno 115 izgrednikov. Lahko bi prišlo še do veliko hujšega nasilja, če ne bi v Franciji prišlo do splošne mobilizacije policistov že pred tekmo. Tako je več kot 10.000 policistov vzdrževalo red in mir, od tega kar 5.000 samo v pariški regiji. Poleg Pariza in Montpelliera, kjer so izgredi terjali smrtno žrtev, sta bila priči posledicam neuspešne integracije med drugim Avignon in Lyon. V pristaniškem mestu Nici pa so navijači zažigali kante za smeti in uporabljali pirotehniko. Izgredi so se razširili tudi v Belgijo, kjer je v Bruslju okoli sto »nogometnih oboževalcev«, kot jim pravijo mediji, metalo petarde in druga pirotehnična sredstva v policijo, tako da jih je ta obvladala šele z uporabo solzivca.
Slon v dnevni sobi
Osrednji mediji seveda poročajo o nesrečni smrti mladega Maročana, vendar pa vse prikazujejo kot posledico navijaškega divjanja, ki naj bi se sicer začelo stopnjevati, je pa vsekakor od nekdaj del nogometa. Res je, da je nasilje lahko včasih tesno povezano z navijaškimi skupinami, vendar pa po navadi do nasilja pride, ko se navijaške skupine iz različnih krajev ali držav srečajo na tekmah. Tu pa smo bili npr. v Belgiji priča praznovanju zmage tujega moštva nad Belgijo. Ali jezi ob zmagi Francije in porazu Maroka v Franciji. Pri tem gre večinoma za ljudi, ki imajo francosko državljanstvo in so na papirju Francozi, mnogi med njimi tudi rojeni v Franciji. V preteklih desetletjih smo bili redko priča pojavom, da se slavi poraz domačega moštva v njegovi državi ali objokuje njegova zmaga. Osrednji mediji vse to predstavljajo le kot nov primer starega nasilja, ki spremlja nogomet, hkrati pa molčijo o »slonu v dnevni sobi«, o tem, da je integracija očitno neuspešna, če se nekdo, ki je rojen v Franciji, počuti zvestega domovini svojih staršev. Pri tem ne gre le za nekaj posameznikov, temveč očitno za celotne migrantske skupnosti. Levičarji, ki si nočejo priznati, da kri ni voda, največkrat krivijo za to »rasizem«, zaradi katerega se migranti ne počutijo enakovredne in domače v Franciji in Evropi, medtem ko je tistim, ki bolj trezno razmišljajo, jasno, da se zaradi etnokulturnih razlik nekatera ljudstva nikoli ne bodo mogla ali hotela prilagoditi evropski kulturi in civilizaciji, ki bo zanje vedno nekaj tujega.
Dokler ni prepozno …
Če se iz Francije pomaknemo bliže domu, je ob takšnem dogajanju, izgredih in nasilju, ki ga rojevajo multikulturne družbe, še bolj zaskrbljiv podatek agencije Frontex, da je balkanska migrantska pot, ki vodi tudi čez Slovenijo, ta čas ena najbolj obljudenih migrantskih poti. Letos novembra naj bi bilo odkritih več kot 14.105 prehodov te poti, kar je dvakrat več kot pred letom dni in največje zabeleženo število od leta 2015, ko je bila migracijska kriza na vrhuncu. Dogajanje v Franciji, Belgiji in drugje nam je lahko v poduk, da integracija ne deluje ter da se moramo zavarovati pred navalom iz tretjega sveta. Vendar pa morajo očitno nekateri te stvari občutiti na lastni koži ali pa se neposredno znajti v nevarnosti, da bi dojeli razsežnosti negativnih posledic množičnih migracij. Mar bomo v prihodnjih letih in desetletjih tudi na naših ulicah doživljali zmedo, ki jo prinaša katastrofalna promigrantska politika? Upajmo, da do tega ne bo prišlo in da se ne bomo resnosti in grožnje takšne politike zavedeli, šele ko bo prepozno.
