Piše: G. B.
V soboto, 17. decembra, je bila v Parku Manevrske strukture narodne zaščite v Kočevski Reki proslava ob obletnici postroja Teritorialne obrambe. Dogodek je organiziralo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO).
Na isti dan leta 1990 se je na istem mestu odvijal dogodek, ki je dal beograjskim krogom vedeti, da bo Slovenija svojo plebiscitno odločitev branila tudi z orožjem, če bo treba. Po razorožitvi, ki se je zgodila maja 1990, je namreč prišlo do reakcije z vzpostavljanjem nove slovenske vojske, ki je najprej nosila ime Manevrska struktura narodne zaščite. Po napornem poletju, ko so se začele zaostrovati razmere na Hrvaškem in je bilo treba zagotoviti orožje in opremo, je MSNS z ustavnimi spremembami konec septembra 1990 postala del TO, ki je bila odslej pod slovenskim poveljstvom.
Tokratne proslave, ki je po dveh letih tokrat minila brez omejitev zaradi covid19, se sicer (tudi zaradi vremena, ves čas je močno snežilo) ni udeležilo veliko ljudi, med znanimi Slovenci so bili prisotni Slavko Kmetič, Jelko Kacin, ki je bil tudi slavnostni govornik, Igor Bavčar, Igor Omerza in predsednik VSO Lojze Peterle. Odhajajoči predsednik republike Borut Pahor, ki se je v preteklosti udeleževal proslave, tokrat pa se ni mogel, je poslal zahvalno pismo, ki so ga prebrali na sami proslavi. Kulturni program sta popestrila trobilni kvintet Slovenske vojske ter pesnik Igor Pirkovič. Proslava se je začela z izobešanjem slovenske zastave, za kar so poskrbeli člani Slovenske vojske, končala pa s polaganjem vencev pred spomenik, ki se nahaja poleg parka. Zbrane sta na začetku pozdravila tudi Peterle ter kočevski župan dr. Vladimir Prebilič.
V nadaljevanju objavljamo celoten nagovor Jelka Kacina, ki je bil v tistem času namestnik ministra za obrambo:
Spoštovani gostitelji, pripadniki SV, zbrani veterani, praporščaki, nastopajoči, predstavniki medijev, gospod župan, kolegi in prijatelji.
Od postroja zaščitne brigade TO je včeraj minilo 32 let. Postroj je domačo in širše javnosti tedanje razpadajoče države presenetil. Presenetil je z nedvomnim in odločnim sporočilom, da bo prva demokratično izvoljena Demosova koalicija in njena vlada našo demokratično pot v prihodnost zavarovala in branila, če bo treba tudi z orožjem. Ocenjujem, da je prav s tem dejanjem napovedala in res nedvomno sporočila, da bo vladala, da bo torej slej kot prej dobila tudi formalno vlado, z ministri in ministricami in nadomestila izvršni svet ene od republike znotraj federacije, z omejenimi pristojnostmi, še zlasti na področju obrambe. Slovenija da bo postala res država, v najbolj polnem smislu te pomenke.
Najbolj smo se naslonili na drugo komponento tedanjih obroženih sil skupne države, na številčno, relativno dobro opremljeno, oboroženo, izurjeno in motivirano TO, ki smo jo spomladi tudi efektivno v celoti prevzeli, obvladali in vodili preko načelnikov Narodne zaščite. JLA je TO že pred prvimi demokratičnimi volitvami na vse načine poskušala omejiti in razorožiti. Ne le, da je takoj po volitvah zahtevala premestitev orožja TO v objekte JLA, jeseni je nasilno vdrla še v objekt TO.
Petega oktobra so specialci JLA vdrli in nasilno vselili slovenskega letalskega generala v prostore republiškega štaba TO na Prežihovi. Pokojni svetovni jadralec Jure Šterk je z eno samo besedo najbolj celovito opisal občutke Slovenk in Slovencev, ko je nanj kričal: »izdajavc!« Objekt je ostal prazen, izoliran, brez vpliva na dogajanje v TO, prava hiša strahov, sedež TO pa smo preselili v Tacen. JLA je hitro spoznala, da so storili veliko napako, ko so s tem dejanjem prebivalstvo množično odvrnili od sebe.
Naj spomnim, da nam je JLA ob poplavah v Savinjski dolini, konec novembra, ko je bilo najhuje v Podvolovjeku, že ponujala vojaške konvoje s humanitarno pomočjo, a je bilo za podobo JLA že prepozno. Zaupanje ljudi v JLA je bilo že trajno načeto, pri večini tudi že za vedno izgubljeno.
Ko so se po 9. novembru 1990 po srečanju poslanskega kluba Demos začeli konkretni koraki za pripravo Plebiscita in je bil 6. decembra izglasovan Zakon o plebiscitu, smo bili že v emotivnem pričakovanju najpomembnejšega prelomnega dogodka v novejši zgodovini Slovenije in velikih sprememb, ki jih bo prinesel.
Tako vrh JLA, kot tudi predsednik zvezne vlade Markovič so nas podcenjevali. Pomladno razoroževanje TO je sicer (začasno) občutno zmanjšalo razpoložljive količine orožja in streliva, a že 17. decembra smo prav na tem mestu, ljudem in tudi vsem tako imenovanim »zainteresiranim« javnostim v širšem prostoru lahko pokazali novo oborožitev, nove avtomatske puške in celo lahko protioklepno orožje Armbrust. Ni bilo toliko pomembno kaj smo predstavili, bolj je bilo pomembno, da smo ga pridobili in tudi pokazali.
Spomnim se, da me je na postroju »zeblo kot mačka« in tudi debela puhovka mi ni kaj dosti zalegla. Bil sem res premražen, podhlajen in spraševal sem se, kako šele zebe postrojene teritorialce. A me je hkrati grelo pričakovanje, kašen bo odziv zvečer, ko bodo objavljeni posnetki postroja in v dneh po tem.
Nekaj dni prej smo v hudem mrazu na strelišču v Svetlem potoku z dvema kamerama posneli streljanje z Armbrustom. Osredotočil sem se na zadetek v kupolo starega ameriškega tanka Sherman, ki sva ga potem s Samom Finžgarjem v Pojčah ure in ure pilila. Nastal je kratek video, ki je vključeval samo izstrelitev in večkaten počasen posnetek leta izstrelka, ki zadene kupolo in jo prebije. TVS, takrat edina TV, je posnetek posebej napovedala in ekskluzivno objavila kot dodatek večernemu prispevku o postroju. Odzivi so bili izjemni, ljudje navdušeni in ponosni, nekateri pa (žal) tudi bistveno manj. Naslednji dan so nas v opoziciji hudo napadli in celo obtoževali, da po nepotrebnem izzivamo. Še danes vem, ponavljam in trdim, da smo s tem dogodkom pomembno prispevali k povečanju samozavesti in odločenosti ljudi, da na plebiscitu odločijo o naši skupni prihodnosti.
Ne bom govoril o vtisu, ki smo ga pustili v Beogradu in JLA, kjer so 22. decembra kot vsako leto praznovali Dan JLA.Vem pa, da sta se vzdušje, samozavest in motiviranost med aktivnim in rezervnim delom TO zelo popravila. Na simbolni ravni je bil postroj prepričljivo, celovito, vizualno sporočilo v izjemnem zgododovinskem trenutku, ki je daleč presegel okvir samega vojaškega postroja. S tem v ničemer ne zmanjšujem prispevka takratne milice oz. kasnejše policije pri zavarovanju in obrambi osamosvojitve.
Ko bi ljudje vedeli, da smo takrat imeli le 100 armbrustov, potem… No, ne bom o tem, vem pa, da so bili s tresočo roko in lekarniško natančnostjo razdeljeni med pokrajinske štabe TO, zaščitno brigado in milico. Uporabniki so bili ogorčeni, da so dobili le po nekaj kosov, a takrat je bilo to vse, kar smo imeli, šele veliko kasneje smo jih dobili več ter druge vrste orožja in opreme.
Po Plebiscitu je bilo na videz veliko lažje, odgovornost pa je bila večja, še posebej ob dejstvu, da je npr. 7. januarja 1991 le 7,2 % vprašanih v anketi agencije Varianta ocenilo, da je verjetnost posega JLA zelo velika. Še več, moja tedanja Liberalnodemokratska in prenoviteljska stranka sta 6. februarja 1991 predstavili javnosti »deklaracijo za mir«, ki sem jo sam ocenil za »zahtevo po hitri enostranski razoroživi«. Ne bom našteval podpisnikov, čeprav so bili zraven mnogi iz samega vrha politike. Kot sem pobudo ocenil tedaj, jo vidim še bolj jasno danes.
Čeprav so uniformirane cestne horde v zasedah po Liki že napadale in pobijale pripadnike hrvaške policije, takrat mnogi politiki pri nas še vedno niso hoteli videti bližnje prihodnosti, še manj pa konkretnih groženj JLA. Ideološka slepota in strah pred prihodnostjo jih je blokiral. Po incidentu v Pekrah 23. maja 1991, po prvi žrtvi osamosvajanja, ko je Jozefa Simčika povozilo oklepno vozilo JLA in hkratni ugrabitvi dveh pripadnikov TO, ne bi smelo biti o načrtih JLA več nobenega dvoma. Vseeno je JLA 27. junija 1991 še enkrat presenetila mnoge, tudi nekatere politike. To ne govorim zato, da bi izzival kogarkoli, ki ga danes ni z nami, ampak zaradi dejstva, da se še naprej slabo učimo in se slabo učijo iz lastne zgodovine.
Postrojena enota je v očeh JLA čez noč postala za JLA daleč najbolj nevarna enota TO, zato se je bilo temu potrebno prilagoditi in upoštevati njeno povečano ogroženost. Ko smo v osmosvojitvenih pripravah po vseh zapletih v TAM Maribor končno le lahko prevzeli 10 tovornjakov za TO, je konvoj odpeljal direktno na kočevsko, naložil strelivo, ter ga umaknil na Gorenjsko, na Brdo pri Kranju. Kljub zagotovilom pa pripravljenih skladiščnih prostorov tam še ni bilo na voljo. Strelivo je delno ostalo kar na tovornjakih, razmak med njimi pa smo preventivno povečali. Kako pravilna je bila ocena povečane ogroženosti enote priča medvojni letalski napad na eno od mobilizacijskih zbirališč te enote. Mobilizacijski načrt enote je bil seveda dopolnjen, zbirališče spremenjeno, letalstvo pa je udarilo v prazno.
Po napadu na Ukrajino in ob prvem slovenskem obisku Kijeva naj bi bilo z ocenami in konkretnimi odzivi vlade vse narobe, spet so bili nekateri zgroženi nad vojaško obrambo Ukrajine. Konkretna vojaška pomoč je bilo deležna pikrih opomb, opozoril, tudi obsojanja so bila in javni pozivi vladi za mir. Nihče od najbolj glasnih, kljub pozivom vladi, še do danes ni videl Moskve.
Po volitvah pa drugače, v stilu »nič več ne bo, kot je bilo, napočil je nov dan« in z vsakim dnem in vsakim obiskom v Bruslju, Parizu ali Pragi se je Slovenija bolj približevala evropskim ocenam in obsodbam agresorja. In prav je, da je temu tako. Zdaj so v Ukrajini tudi naši oklepniki in čisto novi modernizirani tanki T-55S, zaradi katerih sem leta poslušal očitke in obtožbe na svoj račun. Ne bom dejal, da čez 7 let vse prav pride, po 25 letih pa celo modernizirani tanki. Raje bom citiral PR Pahorja, ki nam je pred nekaj dnevi v nekem drugem kontekstu dejal, da je sedaj »vse tako kot mora biti in kot je prav.« Pa ni vse tako, kot je prav, saj SV še kar nima potrebne sodobne opreme in oborožive, predvsem pa še vedno nima za našo pehoto in srednjo bataljonsko skupino tako nujno potrebnih oklepnih bojnih vozil.
Za mir v Evropi in odvračanje napadov ni ključen 5. člen Washingtonske pogodbe, ki napad na eno zaveznico prepozna kot napad na celotno zavezništvo, ampak 3. člen, ki zahteva, da vsaka zaveznica ves čas sama in tudi skupaj z drugimi vlaga v lastno in kolektivno obrambo, da bi se lahko branila sama in vsi skupaj. Severnoatlantsko obrambno zavezništvo je namreč hkrati tudi bratsvo v orožju.
A naj bo za konec raje vse tako kot mora biti in je prav. Zahvaljujem se vam za povabilo, da sem danes z vami, vam in vašim sodelavcem in vašim najbližjim pa čestitam Dan enotnosti in samostojnosti, vesel Božič in novoletne praznike, ter vse dobro v letu 2023. Naj bo vse tako, kot mora biti.
Jelko Kacin
Kočevska reka, 17. december 2022
Spodaj objavljamo fotogalerijo (foto: Gašper Blažič):
