Piše: Tanja Brkić (Nova 24TV)
Vlada Roberta Goloba nadaljuje z bizarnim oziroma kar z zelo žaljivim projektom do Slovencev in Slovenk. Kampanja, ki se imenuje “Ugrizni se v sovražni jezik!”, je dobila novi del. Tokrat v njem nastopa skakalec Cene Prevc, ki je v posnetku žrtev norčevanja s svojega poklica in svoje odločitve, da se po sezoni upokoji in nadaljuje s šolanjem na fakulteti. Težko je razumeti vladni koncept sovražnega govora, ko pa gre za najbolj banalno norčevanje, s katerim očitno želijo opisati povprečnega Slovenca. Lahko bi celo trdili, da gre za rasističen posnetek. Pa kdo se sploh tako obnaša, in če citiramo zapis profila “Svoboda” na Twitterju “biti užaljen je cena svobode govora”, to ni kaznivo dejanje.
Vlada je doslej s svojimi videoposnetki že večkrat dokazala, da si stereotipnega Slovenca predstavlja kot žaljivega do ostalih in to na zelo “neintelektualen” način. Tujec, ki bi gledal te posnetke, bi se prav zagotovo prvo vprašal, ali so Slovenci na splošno tako žaljivi kar vsepovprek. V videoposnetkih smo priča norčevanju iz različnih ljudi, vendar, ali je norčevanje zdaj že kaznivo dejanje? Poleg ostalih, ki so zgroženi nad posnetki, se je odzval tudi uporabnik profila Svoboda na Twitterju, ki je med drugim povedal, da je “cena svobode govora tudi biti užaljen”, kar pomeni, da tega ni mogoče preprečiti, saj bi potem svobodni govor lahko enostavno prepovedali.
“Ves čas smo trdili, da sovražni govor ne obstaja in da želijo s tem zgolj utišati govor, ki jim ni všeč. Obstaja javno spodbujanje nasilja (tudi po KZ), vse ostalo pa je predmet svobode govora, ne glede na to, kako primitivno ali boleče je za naslovnika. Ta kampanja potrjuje,” je zapisal uporabnik na Twitterju.
V nadaljevanju je zapisano naslednje in bistveno, in sicer da “v svobodni družbi nihče nima pravice “ne biti užaljen”. To je cena svobode govora. Lahko seveda rečemo, da se tak govor ne spodobi in da ni lepo govoriti grdo o drugih, to je pa tudi vse. Ali kot bi rekla ZC, ni vsaka svinjarija KZ”.
Nihče ne podpira sovražnega govora, očitno pa nekateri tudi svobode govora ne
Le malo držav na svetu ima pravice do svobode izražanja tako neomejene kot v ZDA, ki zelo visoko ceni pravice posameznika, da govori in dela, kar hoče. Večina liberalnih demokracij priznava, da obstajajo nekateri izrazi, ki bi se objektivnemu, poštenemu opazovalcu verjetno zdeli nesprejemljivi, če želimo živeti skupaj na razumno miren način. Na nek način so zakoni proti nadlegovanju, obrekovanju, ustrahovanju ali diskriminaciji pravice, ki žrtev vsaj delno ščitijo pred žaljivimi dejanji ali izražanjem na nekaterih področjih življenja.
Vsi zagovarjamo prepoved sovražnega govora v smislu izražanja sovraštva in/ali spodbujanja nasilja nad tarčo zaradi njene spolnosti, spola, etnične pripadnosti ali vere. Sovražni govor sčasoma spodkopava položaj tarče kot enakopravnega člana v družbi, njihove zahteve po osnovnih pravicah, svoboščinah in priznanju, njihov ugled in dostojanstvo. Dopuščanje sovražnega govora normalizira in daje platformo za sporočila proti predvideni tarči z jedkim učinkom na naše razmišljanje o prizadetih ljudeh in njihovo ravnanje. Zato so lahko omejitve skrajno žaljivih izrazov razumne, saj ščitijo družbeno kohezijo. Prav tako pomagajo manjšinam ali manj vplivnim osebam, da se njihovi interesi slišijo, ne da bi jih osebe ali skupine, ki so močnejše od njih, dodatno marginalizirale, izključevale ali celo dehumanizirale.
Vedno se postavlja vprašanje, kje potegniti mejo med žaljivimi izrazi, ki jih moramo tolerirati, in tistimi, ki jih lahko upravičeno prepovemo. To je smer, ki jo nenehno izzivamo, da se moramo kot družba skupaj pogajati – če se ne bomo, bo to nekdo naredil namesto nas in morda nam rezultati ne bodo všeč.
