Piše: Jože Biščak
Sodelovanje medijskega tropa s stranko Gibanje Svoboda (GS) ob zadnjih (potlačenih) aferah dosega skoraj popolnost. Takšnega tesnega zavezništva nismo videli že od partijskih časov, tako doslednega preprečevanja, da bi se ´resnica GS´ javno soočila z ´objektivno resnico´, nimajo niti v zadnjih deklariranih socialističnih državah.
(Za zdaj še) ne gre za grobo silo, temveč za prefinjeno propagando, kjer s spreminjanjem pomena pojmov in prilagajanjem razmeram s pripravljenimi več resnicami (ki se jih poljubno uporabi pač glede na potrebe), ponarejajo resničnost. Pa naj gre za odstop Bobnarjeve, Golobovo novo varnostno službo, pravnomočno obsojenega svetovalca, pooblastila Finančni upravi RS za sledenje brez naloga sodišča ali laganje v Državnem zboru RS. Vseeno je, kaj od tega vzamemo; anti-Janša ideologija (ki ji medijski mainstream še vedno zvesto sledi na križarskem pohodu proti konservatizmu) s taktiko medijske premoči moč postavlja nad objektivno resnico. To je povsem nov način političnega razmišljanja, čeprav se prevladujoči mediji zaklinjajo na korektno in neodvisno poročanje.
Ideja je podla, realizacija pritlehna, zahrbtna; razumljivo, ker je postmodernizem relativiziral nekoč prepoznane vrednote povezane z moralo in etiko. Takole gre. Če je karkoli spornega v zvezi z vlado Roberta Goloba ter bi to utegnilo škoditi njemu in Gibanju svoboda (mogoče tudi koalicijskim partnerjem), se podvomi v resničnost. In v trenutku, ko resnice več ni (jo ´nekdo´ prikriva ali otežuje njeno razkritje), ostanejo le različna stališča in mnenja. Mnenje pa, kot vemo, ni ne lažno, ne resnično, ampak mnenje je vedno ´naše´ ali ´vaše´. In ko pride do tega, resnica (tudi če z dejstvi pride na dan) ni več pomembna. To traja že kar nekaj časa, samo spomnite se primera Patria, ko se je verjelo v ´medijsko resnico´, ki je temeljila na mnenju, ne v ´objektivno resnico´. Vsaka vojna je vnaprej dobljena, če imaš za seboj medijski aparat, ki obvlada prikrojevanje, drugim, ki oporekajo, pa daje slab občutek, da slabi ljudje, da so ´janšisti´. In potem ste krivi v vsakem primeru, ker so objektivna dejstva, s katerimi bi se lahko vsi strinjali, odstranjena. V ospredju so le čustva, medijsko napihnjena in anti-Janša vodena.
Razliko med objektivnimi dejstvi in (namerno) izmišljotino običajno ne vidijo zavedeni, čustveni ljudje. Tem ne gre zameriti. Zameriti gre hegemonističnim medijem, ki običajno poznajo resnico, pa kljub temu softificirano sproducirajo neresnico. To je nepoštenost do bralcev, ko se objektivna resnica zavrti na vijugastem vrtiljaku, pride ven kot soočenje dveh mnenj oziroma dveh resnic. Ta novorečnost ni nič drugega kot pokvarjena manipulacija, s katerim se ustvarja javno mnenje. In tisti, ki to počne, bi moral nositi veliko breme novinarske (ali uredniške) brezvestnosti. A v teh krajih se to običajno ´lajša´ z dobro plačanimi službami v politiki, kjer od svojih nekdanjih kolegov pričakuješ enako ravnanje. In vijugast vrtiljak se izkaže za perpetuum mobile post-resnice.
