Piše: Frančiška Buttolo
Včeraj sem prejela voščilnico za Božič in Novo leto, verjetno eno od številnih, ki jih te dni prejemajo v slovenskih domovih, zlasti katoliških. Za navidez povsem običajno božično sliko, kolikšno presenečenje, pa je bilo na njeni hrbtni strani, kjer je navadno napisano voščilo, v nekaj vrstah več natisnjenih sličic velikosti majhne poštne znamke, nad njimi in pod njimi pa je bilo, prav tako natisnjenih, nekaj stavkov grdih domnevnih pojasnil o domnevno še gršlh grehih slovenske Cerkve, seveda katoliške, od začetka druge svetovne vojne pa vse do današnjih dni. Podpisa na strokovno natisnjeni hrbtni strani te voščilnice ni bilo, naslov prejemnice, Buttolo Frančiške, je bil tudi lepo natisnjen. Skratka, čeprav je bilo voščilo anonimno, je ustrezalo vsem “kulturnim” potrebam povprečnega slovenskega nasprotnika katolikov in njihove Cerkve. Voščilo je bilo surovo, polno lažne protikatoliške propagande, anonimno ali udbovsko, nabito z zahrbtno grožnjo, in – kar je najbolj pomembno – razmnoženo, skoraj uradno, kakor da tako, kot je napisano ob sličicah, mislijo vsi pošteni slovenski državljani. Vse to pa v resnici pomeni grožnjo tudi prejemniku te napol uradne voščilnice.
Oh, dragi pošiljatelji, gotovo me zdajle že napadati, da sem si vse skupaj izmislila. Da preprosto lažem. Ne, voščilnica je prispela včeraj ( v petek, 9. decembra) iz Mirna. (pri Gorici). Lahko bi jo preslikala kot prilogo k temu svojemu pismu in jo poslala medijem, pa je nočem. Saj nas tisti, ki nam nosi na nos žalitve drugih, v resnici sam še najbolj žali. Zato sem to peklensko voščilnico strgala, da bi jo vrgla v smeti.
Vendar, ko sem jo ravno razpolovila, me je mož ustavil, pa ne zaradi tega, da bi jo prebral, temveč samo zato, da bi videl znamko. O, kako se je razveselil, saj je bil na znamki prekrasen bel zajček. Previdno je izrezal znamko in mi vrnil polovico grde voščilnice. Takšna je pač njegova – ponosna – katoliška kultura, pa čeprav je bolj dragi spomin na ljubljeno verno mater, kot pa – domnevno – prava katoliška vernost, z vsemi ustreznimi dokazi pobožnosti. Navsezadnje, takšna, je velika večina slovenskih katoličanov, kar zadeva vero, zelo podobnih pisatelju Ivanu Cankarju, ki je, najbolj od vseh, poznal Slovence. Trojna je naša vera – mati, domovina, Bog. In tako bo vedno, dokler bomo živeli, ne le v Sloveniji, tudi po svetu. Navsezadnje, tudi naša Cerkev ni brez napak, tako kot niso brez napak tisti, ki ji nasprotujejo. Pa saj to vendar ve vsak otrok. Saj zato pa molimo in obiskujemo cerkvene obrede, da bi bili boljši. Ali pa samo ne nasprotujejo veri, ker je del spomina na naše najdražje, tudi sestavni del slovenske kulture, na katero smo tako ponosni.
Čisto nazadnje, tudi če imajo nasprotniki Cerkve kot solza čisto preteklost in sedanjost, naj si te enkratne čistosti ne umažemo s pošiljanjem tako umazanih in podlih božičnih in novoletnih voščil. To je tudi vse, kar jim želim osebno, poleg tega kar letos vsi želimo drug drugemu:
“Veliko zdravja, zdravja in še zdravja, ter medsebojnega sprejemanja in ljubezni naj nam podari ljubi Bog!”
* Pričujoči članek je moje drugo letošnje voščilo, prvo je bilo pesimistično razmišljanje o sedanjih grožnjah vsepovsod prisotne Smrti. Obe voščili sta “objavljeni” v “samizdatu, ker ne pišem več za noben slovenski medij. Še zlasti pa ne za kak določeni portal, na katerem komentatorji prav nečloveško žalijo avtorje na portalu objavljenih prispevkov, še zlasti piscev pisem bralcev..
