Piše: Frančiška Buttolo
Na kolenih prosim, slovenski državljani, volimo gospoda dr. Anžeta Logarja! Da bi preživeli. Sam Bog nam je, iz ljubezni do Slovenije in Slovence, tudi vseh, dobronamernih priseljencev, poslal gospoda dr. Anžeta Logarja. Zato ga bom volila. Ko sem sinoči poslušala soočenje kandidatov za predsednika države, so me – po naravi, vsaj kar zadeva slovensko politiko, hudo pesimistično in polno skepticizma, prvič v tem predvolilnem času, prevzela čustva upanja, optimizma in celo veselja, ker bom lahko volila kandidata, kakršen je gospod dr. Anže Logar.
Kakšen sijajen – slovenski – državnik! Gotovo bi bil predsednik vseh slovenskih državljanov. Verodostojen predstavnik Slovenije v skrajno zapleteni svetovni politiki. Ponos Slovenije in v ponos Sloveniji, doma in v svetu. Resnično sposoben odličnega in empatičnega sporazumevanja.
In prav takšno sporazumevanje med zelo različnimi posamezniki in skupnostmi, tudi z največjimi napori vseh udeleženih, je v sedanjem zgodovinskem trenutku za Slovenijo nujno. Je prav tako nujno, kot sta bili osamosvojitev in demokratizacija nujni na začetku devetdesetih. Zato je gospod dr. Anže Logar tako drugačen od vseh dosedanjih vidnih politikov, tako na levici kot na desnici.
Drugačen je zlasti zaradi tega, ker je glavna naloga, usodno pomembna za samostojnost Slovenije in za demokracijo v tej naši nemirni državi, je drugačna od tistih nalog politikov, ki so bile na prvem mestu v zadnjih treh desetletjih.
Sporazumevanje – ali pa smrt. Za to gre zdaj v Sloveniji. Od tega je odvisno, ali bomo obstali, ali pa izginili, Slovenci in Slovenija.
Sporazumevanje, samo sporazumevanje. Ne pa predvsem huronsko vpitje od divjega veselja, ker smo spet “zabili” opozicijo, ali pa zato, ker smo spet “zabili” koalicijo.
Sporazumevanje ali pa smrt, ki nam vsem grozi. Predvsem zato, ker ne razumemo, da se nimamo česa veseliti, če bo rak uničil levo pljučno krilo naše Slovenije. Da se prav tako nimamo česa veseliti, če bo rak nestrpnosti uničil desno pljučno krilo naše domovine.
Gospod dr. Anže Logar pa to odlično razume. Ne le to, na soočenjih je s strpnimi odgovori na skrajno zapletena, hudo intrigantska vprašanja gospe novinarke oziroma voditeljice odgovarjal tako strokovno, tako stvarno in razumljivo, da smo se pred ekrani resnično lahko vživeli v njegovo politično delo, v njegov politični način dela in v njegove človeške kvalitete, predvsem kar zadeva visoko kulturo sporazumevanja. Brez najmanjšega pritoževanja nad nizko kulturo drugih.
Brez nadutosti, brez samohvale (svojih vrednot, delavnosti, odličnih političnih zvez in sposobnosti za pridobitev ogromnih količin denarja samo s svojim trdim delom), prav prijateljsko, je dr. Anže Logar prepričal številne volivce, da je pravi kandidat za novega predsednika države Slovenije. Dokazal je, da je občudovanja vreden poznavalec najbolj skritih kotičkov slovenske politike, da razmišlja sistematično, s političnim teoretičnim in dobr pravnim znanjem, predvsem pa z organizacijsko vrhunskim ravnanjem v kriznih situacijah. Da zna razsodno ravnati tudi v zapletenih razmerah, z nenadnimi obrati. Predvsem pa da zna z razumevanjem in upoštevanjem ekonomskih možnosti poskrbeti za uresničitev kateregakoli projekta, nujnega za boljše delovanje slovenske politike in za njeno pozitivno uveljavljanje v EU, zlasti kriznih situacijah.
Vse to si je dr. Anže Logar pridobil z nadarjenostjo za politično delo, s skoraj nedoumljivo vztrajnim delom, s poštenostjo in – ne nazadnje – s razumevajočim in tudi prijaznim načinom sporazumevanja.
Seveda, vse te lepem lastnosti, ki krasijo politični profil gospoda dr. Anžeta Logarja, niso bile v ospredju, ko smo se v Sloveniji osamosvajali. Takrat je bila nujna absolutna odločnost (ne prav vsem simpatična) genialnega politika (to moramo vedeti) gospoda dr. Jožeta Pučnika, politična spretnost gospoda Lojzeta Peterleta (za plovbo mlade države med udbovsko-partijsko hobotnico in z udbo prestreljenim Demosom), vojaško straška genialnost gospodov Janeza Janše in Igorja Bavčarja, v spopadu z stokrat najmočnejšo vojsko od tedanje slovenske, pa še lažno bratsko in prav nič lažno komunistično, zelo priljubljeno pri nekaterih slovenskih, se vedno zelo priljubljenih komunističnih veljakih.
Zdaj, ko nam – zaradi političnih pretresov doma in v svetu – spet grozi izginotje, če se ne bomo proti njemu borili vsi in skupaj, nam je sam ljubi Bog poslal gospoda dr. Anžeta Logarja, novega velikega moža med slovenskimi politiki. Na kolenih prosim, slovenski državljani, volimo ga. Izvolimo ga! Da bi preživeli.
Na koncu pa naj dodam, da se iskreno zahvaljujem sedanjemu, odhajajočemu predsedniku, gospodu Borutu Pahorju. Navsezadnje je on prvi dojel, kako nujno je za obstoj Slovenije in Slovencev sporazumevanje, sporazumevanje doma in v tujini. Naj gospod dr. Anže Logar prevzame naš slovenski brod, ki ga je do zdaj vodil “kapitan” Pahor. Slovenski brod in veslo, naj nas zdaj on varno vodi – varno, kot nas je vodil gospod Pahor – po razburkanem morju politike doma in v svetu.
Da, volila bom gospoda dr. Anžeta Logarja. Upam, da ga bo tudi večina slovenskih volivcev. Da ne bo tudi on doživel usode gospoda dr. Pučnika, ker je na volitvah dolgo, predolgo zmagoval izključno Kučanov klan. Če se bo zgodilo to, bomo živeli v slabi kopiji časa pred osamosvojitvijo. Z vso komunistično diktaturo, le da pod masko demokracije.
