Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv)
Na levici, sploh med Socialnimi demokrati je završalo, ko je predsednik republike napovedal, da se bo po koncu mandata pogovoril o svojem statusu v stranki, ki jo je včasih vodil. Na eni strani upanje, na drugi velika panika – velik del socialnih demokratov si namreč ne želi levosredinskega predsednika na čelu stranke, ki je čez leta postala sestrična radikalne stranke Levica. Zaenkrat si mu to upajo povedati le posredno – skozi svoj podmladek.
V intervjuju za portal Siol je predsednik države kar malce presenetil, ko je namignil, da se bo o bodoči politični karieri pogovoril z vodstvom stranke. “Zdaj, po koncu mandata, pa mislim, da je prav, da se usedem z vodstvom stranke in se pogovorim. Morda bo kdo v stranki menil, da jim bom s tem, ko se bom znova aktiviral, povzročal težave. Tega ne želim. Če pa bodo menili, da je v redu, če bom član, čeprav se ne mislim zelo aktivirati in biti politični aktivist, potem pa tudi v redu. Skratka, glede tega sem pripravljen narediti tako, da bo stranki prav. Tako ali tako nimam načrtov, tudi če bi znova postal član stranke, da bi se zelo aktivno vključeval v njeno delo. Glede tega torej še nisem ničesar sklenil. Rad bi se posvetoval z vodilnimi ljudmi iz stranke in naredil tudi tako, da bo njim prav. Tukaj nimam neke trmaste zamisli,” je povedal.
Sredinski Pahor ne sodi več v radikalizirano SD
Nekako so vsi na tiho pričakovali, da se bo Borut Pahor politično upokojil in se s katrco vozil po Evropi ter ustvarjal zanimive Instagram dogodivščine. A kaže, da se politiki ta karierni politik vseeno še noče odreči. Sicer pa se je od njegovega odhoda v protokolarno politiko na politični sceni veliko spremenilo. Tako na splošno v politiki kot v njegovi strani – skrajno leva Gregor Židan in Tanja Fajon sta stranko pomaknila tako zelo na levo, da ni več nobenega sledu o zmerni stranki iz obdobja 2004–2011, ki je med 2004 in 2008 sodelovala tudi z desno koalicijo v t. i. partnerstvu za razvoj.
Borut Pahor je socialni demokrat tipa Tony Blair – se pravi gospodarstvu prijazni, družbeno zmerni levičar, ki lahko plodno sodeluje tudi z desno sredino. Stranka klanjalcev Borisu Kidriču, ki svojim političnim nasprotnikom več nočejo seči niti v roko, pač ni več stranka, ki bi ji lahko predsedoval. Danes je SD popolnoma radikalizirana stranka, podobna Die Linke, Sirizi, Podemosu in domači Levici.
Edini predsednik stranke, ki je SD popeljal do zmage
Treba pa mu je vseeno priznati, da je edini, ki je stranko pripeljal do zmage na volitvah – vse, kar se je dogajalo po njem, je bilo životarjenje in hlapčevanje vedno bolj smešnim umetno ustvarjenim psevdoliberalnim karikaturam za en mandat. Pahor je po eni strani kot Logar. Zna pritegniti sredino. Vzporedni mehanizem, ki vleče vse niti na slovenski levici iz ozadja, pa si niti ne želi, da bi SD še pritegnila sredino, saj ima za tisti del volilnega telesa že utečeno taktiko “novih obrazov”, SD pa je znotraj ostankov Centralnega komiteja Zveze komunistov neke vrste “pomožna” stranka, kot je bila včasih Desus.
Stranka, ki bo lovila predvsem jugonostalgike, rusofile in zaprisežene komuniste – skratka ljudi, ki vsako leto z novim mercedesom potujejo tako v Dražgoše, k Ruski kapelici kot tudi v Kumrovec ob Titovem rojstnem dnevu. Zato bi bil predsednik tipa Pahor velika “motnja v sistemu”, saj bi lahko uničil igro novih obrazov.
Očitno gre Borut Pahor ostarelim rdečim stricem pošteno na živce, a je tako priljubljen, da si mu tega pač ne upajo povedati.
Med vrsticami
So za “specialno operacijo” najeli mladega silovika Luko Gorška, sina zloglasnega Janka Gorška, nekdanjega direktorja Policije v času ministrovanja Katarine Kresal? Pogosto se namreč zgodi, da spregovorijo mladi aktivisti tako kot “TV komentatorji” na ruski televiziji. Predzadnji predsednik CK ZK se oglasi komaj, ko naslovnik sporočila, kaj se mu sporoča, ne sliši.
Spopad znotraj levice
Skratka obeta se nam zanimiv spopad znotraj Socialnih demokratov – spopad tiste majhne peščice ljudi, ki si želijo, kar je najbolje za stranko, na drugi strani pa tisti, ki so sprejeli vlogo podrejene stranke znotraj širšega kompleksa slovenskega vzporednega mehanizma, kjer defacto strank sploh ni, ampak so vsi na levi ena sama politična stranka, ki po principu koralnega grebena deluje kot en sam organizem s skupnimi centralno določenimi odločitvami. Eno je že jasno – nekaterim se tresejo hlače ob napovedi sredinskega Boruta Pahorja, da bi se rad znova podal v politiko. Nihče na vrhu levega medijsko-politično-finančnega korpusa ne želi rušiti iluzije, da je Robert Golob sredinski politik.
