Piše: Miran Černec
Irino sem spoznal pred davnimi leti po službeni dolžnosti. Doma je bila iz St. Peterburga. Govorila in pisala je popolno angleščino, a včasih, bolj za šalo kot zares, sva skušala komunicirati v ruščini, ki sem se je takrat učil. Bila je potrpežljiva z mano.
Mlad in naiven demokrat, kakršen sem bil, sem jo večkrat prosil za njeno mnenje o nekem Vladimirju Vladimiroviču Putinu, ki je tedaj vladal Ruski federaciji šele nekaj let in ki so ga zahodni mediji že slikali kot nevarnega samodržca – ter začuden prejemal navdušene odgovore, da gre za moža, ki naj bi bil Rusijo rešil pred propadom in ki doma uživa malodane polno podporo …
Eleno, ki živi v mestu na levem bregu Dnjepra v Ukrajini, sem spoznal kasneje. Bilo je v času »evromajdana« leta 2014, ko so se Ukrajinci na množičnih protestih odločili za približevanje EU in so se začeli odvijati dogodki, katerih vse bolj negotovi razplet spremljamo v zadnjih mesecih.
Irina in Elena bi lahko bili sestri; obe sta pravoslavni kristjanki, obe imata modre oči, obe govorita rusko in obe sta danes zgledni materi in ženi. Živita sicer tisoče kilometrov narazen, vsaka na svoji strani frontne linije, ki je razklala njuna naroda; druga druge ne poznata in morda se nikoli ne bosta – toda poznam ju jaz. In vem, da sta obe čudoviti, ponosni, dostojanstveni ženski, ki imata preprosto radi svoji domovini. Vem, da Irina ni komunistka in da Elena ni fašistka, tako kot to ni niti velika večina ruskih in ukrajinskih fantov, ki danes umirajo na blatnih poljih Donbasa po želji gospodarjev vojne iz Washingtona in Moskve. In ker vem to, ker ju poznam, ker ju imam rad, ne vidim razloga, zakaj bi se Irina in Elena sovražili – mnogo več ju namreč povezuje, kot ju razdvaja …
Samo dobičkarji, ki jim ni mar za nobeno od njiju niti za nobenega od nas, bodo torej skušali to nesrečno vojno med Rusijo in Ukrajino še naprej podpihovati do njenega apokaliptičnega konca; toda mi, ki nam je mar, jo moramo ustaviti, preden bo prepozno.
