Piše: Aleksander Rant
Predsedniške volitve se bližajo z nezadržno hitrostjo. Medtem ko bodo volivci na desnici soočeni z relativno lahko izbiro med Logarjem in Cigler Kraljem, pa se na levi bolj zapleta. Nataša Pirc Musar je bila paradna kandidatka, tako rekoč že zmagovalka predsedniške tekme. Podprla sta jo dva nekdanja predsednika, Danilo Türk in Milan Kučan. Njena tekmica iz Gibanja Svoboda Marta Kos je odstopila. Vrata so bila odprta za zmago v prvem krogu. Nato pa so se sile, ki obvladujejo našo politično levico, odločile, da v tekmo vnesejo nekoliko zmede. Dobili smo še dva kandidata, enega bolj skrajnega od drugega. Milana Brgleza in Miho Kordiša.
Miha Kordiš je kot fenomen padel na rep lestvice, na obrobje, kamor njegove ideje tudi spadajo. Milan Brglez pa je za čuda le v nekaj dneh skoraj dohitel Natašo Pirc Musar. Ankete napovedujejo, da jo bo morda celo premagal. A Pirc Musarjeva vseeno vodi in bi po anketah Mediane edina premagala Logarja v drugem krogu, Brglezu ta podvig ne bi uspel. A vseeno se moramo vprašati, kakšna država smo, da Brglez in Kordiš sploh lahko kandidirata. Oba sta, če uporabimo milejši izraz, obrobna politika. Definicija skrajne levice, ki časti množične morilce in celo poveličuje njihove metode iztrebljanja ljudi.
Kako lahko torej v moderni demokratični državi, ki je utemeljena na spoštovanju človekovih pravic, dve osebi, ki ponosno nosita majice s podobama Josipa Broza Tita in Cheja Guevare, kandidirata za najvišjo funkcijo v državi? O Titu nima smisla izgubljati besed. Bil je na čelu zločinskega komunističnega avtokratskega režima, ki je v smrt pognal okoli milijon ljudi brez sojenja, brez procesa. Gre za največjega klavca našega modernega časa na našem ozemlju. In Kordiš v državni zbor pride z majico, na kateri je naslikan ta zločinec. Kordiš je celo izjavil, da je Tito najboljši slovenski predsednik v vsej naši zgodovini. Prav nič drugače ni s kultom revolucionarnega morilca Cheja Guevare. Človeka, ki je zunajsodno osebno pobijal ljudi, in kar je še najpomembnejše za našo dobo, množično preganjal homoseksualce. Oba, tako Kordiš kot Brglez, sta velika javna podpornika skupnosti LGBT in parad ponosa, na svojih prsih pa nosita obličje človeka, ki je odgovoren za preganjanje in smrti prav pripadnikov te skupnosti.
Sedaj pa si predstavljajte kandidata za predsednika, ki bi na svoji majici nosil sliko Augusta Pinocheta ali pa morda generala Franca. Menite, da bi imeli mediji do kandidatov s takšnimi majicami enako potrpljenje kot pri Kordišu in Brglezu? Bi mirno stali in poslušali kandidata, ki bi govoril, da je sicer Pinochet pobil nekaj ljudi, a je Čile sedaj najbogatejša država Južne Amerike? Bi mirno stali in ne poročali, če bi kandidat govoril, da je general Franco sicer pobil nekaj ljudi, a da je zaradi tega Španija relativno mirno prestala 2. svetovno vojno in gospodarsko zacvetela? Seveda ne. Z vsemi topovi, ki jih premorejo, bi takšnega kandidata razglasili za skrajneža, za fašista, za človeka, ki ne sme kandidirati v demokratični državi.
Danes imamo na levici na izbiro ljudi, ki ne predstavljajo idealov, h katerim stremijo tisti, ki se razglašajo za politično levo usmerjene. Imamo socialista Brgleza, ki je povojne poboje označil za naravno pravo, pridigal socializem in nato odšel vegetirat v Bruselj za vrhunsko plačo, dokler ga niso potrebovali v domovini. Imamo Kordiša, ki bi podjetnike z bajoneti gnal v morje, ki bi obdavčil bogate, ki bi nacionaliziral podjetja – človeka torej, ki z vsako besedo ruši ustavno ureditev naše države. Še več, v vsej svoji politični karieri ni predlagal enega ukrepa, ki bi po prstih udaril najbogatejše. In imamo Natašo Pirc Musar – bogato privatizerko, ki se prodaja za levičarko.
Na drugi strani imamo Janeza Ciglerja Kralja, ki se drži svojih načel in dosega nizke rezultate. Imamo Anžeta Logarja, ki se je odločil sporočilo svoje politične misli ponesti čez politično sredino. Imamo župana Prebiliča, ki govori iz izkušenj v lokalni samoupravi, in imamo Sabino Senčar, sicer kandidatko skrajne Resni.ce, ki v govoru deluje precej bolj umirjeno od stališč svoje stranke.
Izbira torej letos ne bo črno-bela. Ne bo preprosta. A ena odločitev bi morala biti kristalno jasna. Slovenija je demokratična država, utemeljena na človekovih pravicah in na samoodločbi slovenskega naroda. Kandidati, ki z besedami in dejanji teptajo človekove pravice, svobodno podjetniško pobudo, pravico do samoodločbe, pravico do sodnega varstva in nosijo majice morilcev, ne morejo biti naši predsedniki. Kandidatom z morilskim pedigrejem moramo že pred volitvami povedati, da za našo demokratično družbo niso sprejemljivi.
