Piše: Lidija Markelj
Je umetnost zgolj krinka?
Slovenijo v zadnjih tednih pretresa afera Fotopub z domnevnimi spolnimi zlorabami mladoletnic, v katere naj bi bil vpleten v Ljubljani delujoči novomeški kulturnik Dušan Smodej, član slovenske levičarske umetniške scene, zastopnik Društva za sodobno kulturo Fotopub.
Zdaj, ko prihaja na dan vse več podrobnosti o naravnost grozljivih zadevah, od posilstev do fizičnega nasilja in uporabe prepovedanih drog, tudi tistih za posilstvo, bodo naši pristojni organi, od tožilstva do policije, seveda vse te zadeve razčistili in pojasnili. Tako vsaj pravijo.
A policiji gre težko verjeti, saj kot smo v nedavni televizijski oddaji slišali Smodeja, ki je eden glavnih akterjev in prič v tej zgodbi, ga policisti še vedno niso niti povabili na razgovor. To lahko pomeni le, da se ne glede na tako hude obtožbe, kot so v tem primeru, in ne glede na dejstvo, da je eden od vpletenih po izbruhu škandala storil samomor, niso ravno prav zagnano vrgli na delo. Mnogih dokazov gotovo ni več, npr. Smodej je zamenjal svoj mobilni telefon, tudi samomorilčevega ni nikjer, marsikaj se je dalo uničiti, prirediti, dogovoriti…
To zbuja vtis, da se želi vse skupaj pomesti pod preprogo, kot se je zgodilo že v nekaj podobnih aferah iz preteklosti, v katere naj bi bila vpletena politika, ko ni bilo nikakršnega epiloga. Spomnimo na afero bulmastifi oz. Baričevič, umor priznanega igralca Gašperja Tiča, ter afero farmacevtka, ko je sodišče dokaze oz. prisluhe ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviču, ki naj bi od farmacevtke zahteval spolne usluge v zameno za redno zaposlitev v javnem zavodu, izločilo iz sodnega postopka in uničilo, da storilcu ni bilo več mogoče dokazati krivde. A pustimo se tokrat presenetiti, morda pa bo v primeru Fotopub drugače in bodo zadeve razjasnili.
Slednji pa vodi k razmisleku tudi o tem, kaj sploh je umetniško ustvarjanje, ki si zasluži, da ga finančno podpira država, kaj pa so le performansi, ki si nadejajo masko umetnosti, kot so npr. dogodki v organizaciji društva Fotopub.
Takšna je bila npr. pornografska zabava – v izložbenem oknu galerije so udeleženci performansa stali goli z vrečkami na glavah. Policija jih je po klicih vznemirjenih mimoidočih zaradi nedostojnega vedenja kaznovala. Spomniti velja na Smodejevo zasebno pornografsko razstavo za izbrane goste. Vprašljiv je tudi performans v organizaciji Fotopuba, ko je ruski umetnik Petr Davidčenko pred državnim zborom RS pojedel živega netopirja, pri nas celo zaščiteno živalsko vrsto. Mučenje živali je bilo k sreči sankcionirano.
A primerov iz zadnjih let, ki dajejo slutiti, da je sodobna umetnost pri nas verjetno zašla v slepo ulico, da je razvrednotena in pravzaprav kaže na dekadenco današnje družbe, je še kar nekaj. Mnogi so ostali odprtih ust, ko je Maja Smrekar leta 2017 za trimesečni projekt: dojenje psa in oploditev s pasjimi celicami prejela prestižno umetniško nagrado, nagrado Prešernovega sklada. Ravno tako tudi nosečnica Simona Smrekar, ki je v imenu umetnosti izrezala luknjo v slovenski zastavi in skoznjo kazala svoj nosečniški trebuh.
Je morda umetnost sloviti poulični spektakel Jaše Jenulla v Ljubljani, ko je kot napol razgaljen angel še z dvema soplesalcema vznemirjal mimoidoče? Pa performans igralca Roka Kravanje, ko se za umetniško vlogo celo prostituira? Zakaj nam kot umetnost predstavljajo dekleta, ki visijo s horizontalnega droga z rastlinami, obešenimi na spolovilo, pa pokončanega pujsa sredi mesta, »snežni penis« pred stavbo Državnega zbora RS, »umetniški« dosežek petkovih kolesarjev, pa norčevanje iz narodnih noš in slovenske vojske dveh igralcev »transvestitov«…
Res, da se na umetnost vsi ne spoznajo in je zato menda ne smejo komentirati in vrednotiti, a zdaj, ko pri nas vlada svoboda, pa se morda tudi navadni smrtniki lahko glasno vprašajo, ali je vse to res umetnost: vsak performans, eksperiment, eksces, nasilje, perverzija, kakršnakoli čudaška domislica, ki želi občinstvo čim bolj šokirati, in se norčevati iz nekih tradicionalnih vrednot in kulture?
Društvo Fotopub je npr. med leti 2019 in 2022 prejelo preko 77 tisoč evrov, bogato so ga z javnim denarjem podpirali kulturno ministrstvo, pa tudi ljubljanska in novomeška mestna občina. Čeprav kulturnik Smodej več let ni oddajal obveznih poročil.
Če se že take stvari troši na tisoče evrov davkoplačevalskega denarja, kako pa to, da ga ni za številne ljubiteljske kulturnike, člane raznih pevskih zborov, orkestrov, gledaliških skupin…, ki se morajo dobesedno boriti za vsak evro, da lahko delujejo? Trudijo se na občinskih razpisih, kjer morajo svoje projekte natančno utemeljiti, skorajda vsi po vrsti so prisiljeni za finančno podporo prosjačiti domače podjetnike, nemalokrat pa morajo seči celo v lasten žep, da si plačajo prostore za vaje, dirigenta ali zborovodjo, nove uniforme, instrumente.
