Piše: Frančiška Buttolo
Po ustavi pri nas vsaka štiri leta volimo predsednika države. Osebno se teh volitev ne udeležujem že vse od takrat, ko so komunisti najprej izigrali gospoda dr. Jožeta Pučnika, pozneje pa, morda niti ne samo komunisti, ustrelili gospoda Krambergerja. Po obeh od teh dveh tragedij pa je bil z velikim navdušenjem skoraj vseh Slovencev izvoljen sam vrag iz Murgel. Ko po ustavi ni mogel več kandidirati, je njegovo vlogo prevzel dr. Drnovšek, prvi multikulturni marksist, pa čeprav morda niti sam ni vedel, da je nekakšen pionir te zahodne, zdaj že povsem fašistične ideologije oziroma levega fašizma. Za njim je bil izvoljen gospod Pahor, malo še stari, malo že novi komunist, dovolj multikulturen, da ga imajo nekateri za strpnejšega od starih marksistov, kar pa je zmotno. Gospod Pahor je tipični mediteranski politik, prijazen diplomat,oster vladar, predvsem pa prilagodljiv, zato pa toliko bolj karierist.
In kakšni so sedanji glavni kandidati? Bolj ali manj so si vsi podobni, so približno enaki, sprejemljivi za vse in vsakogar. Tisti, ki pa niso takšni, nimajo veliko možnosti za izvolitev.
In kakšne so njihove glavne – moralne – značilnosti?
Prva je ta, da nikogar od njih ne moti kip Borisa Kidriča pred predsedniško palačo. Nikogar od njih ne moti ta spomenik človeku, ki je po naročilu Kardelja in Tita ukazal največje število usmrtitev brez sodb povsem nedolžnih ljudi v vsej slovenski zgodovini. Nihče od vseh sedanjih kandidatov za predsednika države ni spregovoril o nujnem pokopu vseh pobitih, ki so še vedno tam, kjer so jih na najbolj krute in najbolj ponižujoče načine na Kidričeve ukaze pobili komunistični revolucionarni krvniki. Vsi sedanji kandidati se očitno strinjajo, da zločini revolucionarjev niso zločini, še posebno kadar so jih revolucionarji prisiljeni storiti, če hočejo sami vladati. Nikogar od sedanjih kandidatov ne mori, da stoji pred predsedniško palačo kip Borisu Kidriču, človeku, ki je najbolj “zaslužen” za to, da smo imeli v Sloveniji po drugi svetovni vojni zunajsodne poboje, stalinistična taborišča, totalitarno politiko in da je tudi še zdaj vsa ta politična zgodovina temeljnega pomena za delovanje sedanje slovenske politike, zlasti leve, še najbolj pod sedanjo levofašistično vlado.
Vem, slovenski levi fašizem se brani pred očitki o zločinskosti in totalitarnosti komunistične vladavine z dejstvom, da so bili domobranci na napačni strani zgodovine, da so sodelovali s Hitlerjem. Da, splet okoliščin, ne brez vpliva dejstva, da je bilo slovenske vernike, kmete in meščanstvo zelo strah hudo krvave komunistične revolucije v Sovjetski zvezi, da so se močno bali pobojev vseh, ki niso bili delavske ali proletarske rase.
Kajti dejstvo je, da je bil tedaj komunistični sistem vendarle eden najbolj rasističnih, tudi globalističnih v vsej zgodovini, saj je združeval “čisto” delavsko (proletarsko) raso vsega sveta ( Proletarci vseh dežel, združite se!) Tu nič ne pomaga izgovor, da pa so bili na pravi strani zgodovine. Bili so le deloma, kolikor je bilo koristno za izvedbo komunistične revolucije v Sloveniji. V veliko večji meri pa so bili sami prav takšni kot Hitler, ko so se s poboji domobrancev – predvsem vernikov, kmetov in meščanov – povzpeli na totalitarno oblast, torej vse prej kot demokratično. Glavni krivci za slovensko krvavo revolucijo med vojno in po njej, to je že dolgo jasno, pa so Tito, Kardelj in Kidrič.
Vsega tega sedanji kandidati očitno ne vedo, ne vedo, da se komunisti po drugi svetovni vojni ne bi smeli prepustiti revolucionarnemu pobijanju pod pretvezo, da se maščujejo izdajalcem. Krivim za izdaje bi morali pošteno soditi. Zato za poboje ni nikakršnega lahkotnega izgovora, so in bodo ostali politični komunistični zločini. Za vedno.
Ampak sedanji kandidati vsega tega ne vedo, zato jih ne moti kip Borisa Kidriča, “izvrševalca” ukazov jugoslovanske in slovenske komunistične partije. Kje neki, sedanji kandidati so prijazni strički in tetke, ki se ne obremenjujejo z zgodovino. Vsekakor pa bodo poskrbeli, da se bodo novi komunisti še dolgo lahko klanjali kipu Borisa Kidriča pred predsedniško palačo, in da bodo pod njim vedno sveži šopki rož. Saj je vendar velikan slovenske komunistične zgodovine.
