Piše: dr. Janez Juhant, teolog in filozof
Ključno za človeka osebno, a tudi za družino in druge družbene skupine je premagovati strah pred trpljenjem. Danes je razširjeno prepričanje, da je vse prav in dobro! Otroke vzgajajo, da jim bo čim bolj kul, šola spodbuja prijetnost, ne pa dolžnosti in napora. Osebna in družbena zgodovina pa pušča brazde na obrazu. Le zavzeta prisebnost vztrajati tudi v naporih ter obdelovati osebne in družbene probleme preteklosti in sedanjosti omogoča živeti v resnici in delovati vzajemno, v odprtosti do drugih.
Nujno se je dotakniti osebnih in družbenih ran in travm, kar terja očiščenje, lustracijo osebnih in družbenih laži, ki je nujen proces za samozavest posameznika in naroda, tudi v Sloveniji po zmagi Svobode. Žal se v družini, šoli in širši javnosti, v politiki pre-malo ukvarjajo s tem, zato pa toliko več psihologi in psihiatri. Zaradi posledic teh polpreteklih lažnih usedlin in travm in stalnih novih osebnih in svetovnih zapletov družbo ogroža krizno vrelišče, ki je izziv odgovorne javnosti in njenih ustanov. Tudi Cerkev deli te probleme, a je kot služabnica resnice prva poklicana dotakniti se ran. To je najprej stvar posameznika, a je nujno očiščevati cerkveno in družbeno občestvo, kar se lahko uresničuje le prek drugih v dialogu z njimi. Kot so travme mladosti ali polpreteklosti povzročili drugi, predniki ali sodobniki, tudi očiščenje prihaja le v dialogu z drugimi. Družbeno odgovorni imajo dolžnost prevzeti vodilno vlogo v teh procesih, da bo od laži in bremen travmatizirana slovenska družba iskala resnico. Tako so disidenti (Karta 77) prevzeli odgovornost in zavestno kljubovali laži kljub zatiranju in terorju. Ozka pot iskanja resnice zahteva samodisciplino, samoorganiziranost in povezanosti po družinah in skupnostih za vzajemno spopadanje s trpljenjem in kljubovanjem laži.
Izhodišče za to je soočenje s svojo ranljivostjo, ki ga večina religij vidi v priznanju meje človeka, ki pa je pogoj za vzajemno sodelovanje in za pot dialoškega iskanja resnice. Žal se v sodobni družbi, kjer naj bi bilo vsaj na zunaj vse popolno in brez problemov (kul), ta napor prekriva z dejanskimi in navideznimi, celo umetnimi poživili, kar ustvarja navidezno resničnost o osebi in družbi. Vzgoja, javna propaganda, politika in njene ustanove (državni zbor, vlada, sodstvo), žal tudi Cerkev se težko lotevajo samoočiščevanja, ki terja odkrit dialoški spopad z osebnimi in družbenimi ranami.
Priznanje osebne omejenosti in ranljivosti je pogoj za odprtost za druge in Boga. To je pot pravega samozavedanja sebe in drugih ter pogoj za družinsko in družbeno povezanost. Iz družine se zdravo sprejemanje razširja tudi v povezanost v skupnosti. Lokalna samouprava in čvrste osebne subsidiarno zasnovane skupine premagujejo totalitarne usedline nasilnega urejanja z vrha. Sestavni del te povezanosti in sočutja je odgovornost za druge in solidarnost z njimi. To ni le pomoč v stiski, pač pa skupnostno čutenje in delitev življenja z vsemi, v družini, malih skupnostih, v Cerkvi in družbi, iz česar raste zdravo družbeno tkivo. To daje odpornost zoper oblastne težnje po privzemanju posameznikov in skupin in zavezuje h kritični in dejavni deležnosti in vključevanju v družbeno-politične procese.
Tako se dalje stalno in dolgoročno krepi občutek doma, domovine in moči lastne povezanosti, ki je v materini govorici. Po Ehrlichu se človek rodi v narodno pripadnost in z govorico oblikuje svoj kulturni prostor. Govorica je tudi čustvena vez oseb v odnosih, posebej v zgodnjih letih in to ustvarja dom kot prapotrebo človeka, na tem temelji domovinska pripadnost in ljubezen. Človek v samozavesti osebne in narodne pripadnosti bolj čvrsto sprejema druge in drugačnost. Tako zmore tudi vsak dan nositi svoj križ in se spoprijemati z osebnimi in z družbenimi bremeni. Krščanstvo in druge vere temu dodajajo še globljo podlago. Ehrlichova višarska Slovenija omogoča preseganje osebnih in nacionalnih omejenosti in odpira za vesoljno bratstvo in sestrstvo Boga očeta vseh ljudi. Kljub nagnjenosti v poganstvo je vsak človek, kot pravi Tertulijan, po naravi kristjan, tj. religiozno v Boga odprto bitje, ki presega zemeljske okvire. Zato je sestavni del vere preroška drža, ki se ne podredi nobenim omejitvam in okvirom. Sicer prerok toži na tem, da ga ne sprejemajo, a Bog mu odgovarja, da se mora vrniti h Gospodu in se ne sme ukloniti množici: »Če se mi ukloniš, ti vrnem tvojo službo pri meni; in če hočeš navajati le plemenite misli, nič napačnega, smeš biti spet moj glasnik. Oni se morajo obrniti k tebi, ti pa se ne smeš obrniti k njim. Tedaj naredim iz tebe bronast, trden zid zoper to ljudstvo. Bojevali se bodo zoper tebe, pa te ne bodo premagali, kajti jaz sem s teboj, da ti pomorem in te rešim, govori Gospod, otmem te iz roke hudobnih in osvobodim iz pesti nasilnikov.« (Jer 15, 19-21) To so bili Lambert Ehrlich, Filip Terčelj, Angela Vode, Izidor Završnik, Jože Pučnik, Boris Pahor, Aleksander Solženicin itd.
Slovensko zavest je do revolucije krojilo katoliško krščanstvo. Kako močno, lahko beremo še pri Ehrlichu, Kocbeku in križarjih. Zadnji so sanjali o polni religiozni zavesti, ki pa se je z dolomitsko/pugleško izjavo podredila totalitarni udarni pesti in Kocbekov projekt duhovne prenove slovenskih katoličanov je iz njih naredil s terorjem prisiljene in pohabljene osebnosti. Po osamosvojitvi pa jim postkomunistični krogi za potrebe realni oblasti še vedno vsiljujejo svoj »mehki totalitarizem«. Čas je že za spoznanje in upor.
(Omenjeni prispevek je avtor pripravil za svoj nastop na študijskih dnevih Draga.)
