Bo Evropsko sodišče lahko razsojalo o vračanju judovskega premoženja, odvzetega pod nacistično oziroma komunistično diktaturo?

Piše: Sara Kovač / nova24TV

“Po sodbi celjskega sodišča o Moskovičevi vili bi lahko evropsko sodišče dobilo možnost razsojati o vračanju judovskega premoženja, odvzetega pod nacistično oziroma komunistično diktaturo. Izsiljena prodaja kot rop. Slovenija je podpisnica Terezinske deklaracije o restituciji židovske lastnine,” je v odzivu na nedavno odločitev Višjega sodišča v Celju, ki je razsodilo, da mora predsednik SDS-a Janez Janša stranki SD plačati 10 tisoč evrov odškodnine zaradi izjav o lastništvu Moskovičeve vile, kjer ima SD svoj sedež, komentiral pravnik in zgodovinar Marko Štrovs. 

Višje sodišče v Celju je s svojo odločitvijo v celoti pritrdilo zamudni sodbi velenjskega okrajnega sodišča, ki je razsodilo, da se mora predsednik SDS preko Twitterja opravičiti in med drugim zapisati, da vila stranke SD ni bila ukradena in da je bilo lastništvo pridobljeno na zakonit način. S tem je sodba postala pravnomočna.

Komunisti niso državi vrnili zaplenjenih prostorov na Tomšičevi
Splošno znano je, da je imela komunistična elita zelo prefinjen okus, zato nikakor ne čudi, da je za svoje politike izbirala le najboljše. Vile in hiše so si lastili na silo, nekatere družine so izgnali, nekatere ubili ali pa so za več let pristali v zaporu – le zato, da so si revolucionarji lahko prisvojili njihovo lastnino. Čeprav je zgodba o Moskovičevi vili po mnenju več pravnikov glede na takratno zakonodajo čista, pa je dejstvo, da je bila vila po smrti celotne judovske družine prodana pod vprašljivi pogoji, podržavljena in uporabljena za komunistično partijo.

Marko Štrovs, ki je v tistem času kot vodja sektorja za pokojnine deloval na ministrstvu za delo, je že v preteklosti za naš medij povedal, da je bil priča, kako se je takratna ministrica iz vrst Združene liste, Jožica Puhar, dogovorila z Miranom Potrčem, kako napraviti to kupčijo. “Ampak zadeva ni sporna toliko okrog Moskovičeve vile, kot pa je sporna preteklost prostorov današnjega državnega zbora v zgradbi nekdanje Banovinske hranilnice, kjer je Združena lista nastopala kot lastnica, čeprav bi to morala biti državna lastnina,” se spominja Štrovs. Tisti del pisarn na Tomšičevi 5, na zadnji strani državnega zbora, so namreč zamenjali za vilo, iste prostore pa vseeno še naprej obdržali kot politična stranka. “Fizično se nič ni spremenilo, lastništvo so zgolj predali državi in dobili Moskovičevo vilo,” je povedal.

Po besedah Štrovsa je izvorna napaka partijske kupčije v tem, da borci, partija in družbenopolitične organizacije kot svojo lastnino obdržali tisto premoženje, ki so ga zasedali v prejšnjih časih, čeprav bi le to moralo biti v državni lasti. Kot je povedal, je mogoče iz uradne strani hrama demokracije prebrati, da so leta 1991 parlamentarno stavbo z več prehodi povezali s sosednjo zgradbo na Tomšičevi ulici. “Ta je bila zgrajena leta 1879 kot Kranjska hranilnica, kasneje je prostore prevzela banska uprava, ki je stavbo nadzidala, pred II. svetovno vojno pa Banovska hranilnica. Po vojni je prostore zavzel Centralni komite ZKS”. To torej pomeni, da si je predhodnica stranke SD prostore prisvojila in jih ni vrnila prejšnjim lastnikom.  Z drugimi besedami, predhodnica stranke SD si je te prostore prisvojila in jih nikoli vrnila prejšnjim lastnikom.

Štrovs je opozoril, da četudi pravno-formalno pokrit nakup Moskovičeve vile in je v arhivih zapisano, da je bil prevzem prostorov v nekdanji Banovinski hranilnici izpeljan na videz na zakonit način, so vse kupčije, ki so jih ljudje z državo Jugoslavijo sklepali po letu 1945, tako ali tako sporne. Pravi namreč, da so se ljudje tedaj znašli pod pritiskom in so morali državi prodajati pod realno ceno, saj bi bili drugače izseljeni na silo. Kakšni pa so bili realni zneski, je po njegovem mnenju skoraj nemogoče ugotoviti. Enako pa velja tudi glede Moskovičeve vile.

Znanstveni sodelavec Inštituta za narodno spravo dr. Renato Podbersič, ki velja za dobrega poznavalca zgodovine nekdanje judovske vile, poudarja, da sta Feliks in Klara Moskovič leta 1931 kupila vilo. Tekom II. svetovne vojne so Nemci družino Moskovič odpeljali v koncentracijsko taborišče, kjer so leta 1944 umrli Feliks in otroka (Vera in Julij). Klara Moskovič pa je umrla kot zadnja na začetku leta 1945. Potem ko so Nemci v Auschwitzu pobili praktično celotno družino Moskovič, je novembra naslednje leto ljubljansko okrajno sodišče izreklo zaplembo celotnega premoženja Moskovičev na podlagi 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. l. FLRJ št. 63/46) ter odredilo zaznambo uvedbe zaplembnega postopka v zemljiški knjigi. Umorjenega Feliksa so namreč komunistične oblasti po besedah Podbersiča obtožile sodelovanja z gestapom. Odsotnemu obsojencu v zaplembnem postopku je bil postavljen skrbnik Lajtner Ignjat, brat pokojne Klare Moskovič. Lajtner je ob tem predlagal, da se zaplemba ukine ter da se mu imetje dodeli v začasno upravo.

Okrajno sodišče je maja 1947 odločilo, da gre zapuščina Moskovičev v roke Lajtnerju Ignjatu, ki je bil kot lastnik tudi vpisan v zemljiško knjigo. Leto pozneje je Predsedstvo Vlade LRS od brata Klare Moskovič zahtevalo refundacijo izplačanih računov za adaptacijska dela v vili na naslovu Levstikova 31 v znesku 600 tisoč dinarjev. Takoj po zapuščinski razpravi, ki je bila 21. februarja 1947, se je Ignjat odločil za prodajo vile. Slednjo je za 800 tisoč dinarjev prodal Dani Kos. Slednja je za 12.810.030 dinarjev prodala vilo splošnemu ljudskemu premoženju. Vilo je s tem v upravljanje dobila Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini je bila Socialistična Republika Slovenija leta 1982 v zemljiški knjigi vknjižena kot imetnik pravice uporabe.

“Kar pa se tiče tako imenovane menjave, ki jo je nekdanja Partija oziroma stranka SD izvedla leta 1993 med stavbo na Tomšičevi (nekdanji prostori CK ZKS, nekdanji – zaplenjeni prostori banske uprave) in sedanjim sedežem SD (Moskovičeva vila) pa lahko rečem zgolj to, da gre za nelegitimno početje oz. uzurpacijo privilegiranega položaja nekdanjih tako imenovanih družbeno-političnih organizacij,” je v svojem lanskoletnem zapisu za Časnik kritično poudaril Podbersič. “Partija oziroma SD je menjala nekaj, kar sploh ni bilo njihovo! Ampak to so pravne zadeve, sam pa sem zgolj – zgodovinar!” je ob tem še dodal.

“Beri: po skupnem pikniku stranke SD so sodnice odšle domov in spisale neodvisno sodbo. A dokazilo o plačilu računa za židovsko vilo so vam tudi izdali? Koliko ste plačali zanjo? Sicer pa kadija toži, kadija sodi. Slovenska karikatura sodstva si nabira sramoto na sramoto,” je v odzivu kritično zapisal nekdanji premier Janša. Mnogokrat do sedaj je bilo mogoče v javnosti slišati kritike o tem, da slovensko pravosodje koketira z levim političnim polom. Nič čudnega, da je zaupanje državljank in državljanov na tako nizki ravni. Marsikomu je namreč ob pogledu na proces sojenja družini Janković povsem jasno, da še zdaleč nismo vsi enakovredni, in da živimo v državi, kjer imamo prvo in drugorazredne.