Piše: Tomaž S. Medved
Medijsko prostituiranje Odlazkovega Reporterja je očitno doseglo vrh. Sedaj so se z zgodbo o posilstvu spravili na Slavka Kmetiča, sicer dolgoletnega sindikalista, nekdanjega predsednika Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve ter programskega svetnika RTV Slovenija, ki je hud trn v peti tranzicijske levice. Očitajo mu posilstvo novinarke pred 25 leti.
O Reporterju smo sicer nedavno poročali, da po vseh tržnih pravilih ne bi mogel več izhajati, saj je zanimanje za tiskano izdajo izjemno nizko. Že od leta 2016 je lastniško del imperija razvpitega smetarsko-medijskega tajkuna Martina Odlazka, novinarji pa so formalno zaposleni v invalidskem podjetju Salomon, kar pomeni, da jih subvencionira država, torej davkoplačevalci. Ker so torej finančno povsem odvisni od svojih botrov, ne preseneča, da je nekdaj ugledni tednik postal simbol najbolj umazane medijske prostitucije. Junaštva, ki ga je večina piscev tega tednika pokazala pred poldrugim desetletjem, ko si je tedanja pivovarska naveza (Boško Šrot, Stojan Zdolšek, Andrijana Starina Kosem) prilastila nekdanji Slivnikov »Mag«, ni nikjer več. Če povemo parafrazirano in v slogu Odlazkovega prvotnega poslanstva: za Reporterjem so ostale samo še – smeti.
Črnčec kot politkomisar na Reporterju
Kar pa pravzaprav ni nič nenavadnega, vsaj od takrat, ko je nekdaj prodorni vodja Odbora 2014 Damir Črnčec »zamenjal stran« in nato postal desna roka Marjana Šarca, najprej v kabinetu predsednika vlade, sedaj na obrambnem ministrstvu. Prav Črnčec je tudi glavni politkomisar na Reporterju in očitno izbira tipično obveščevalne teme, s katerimi skuša nevtralizirati najbolj nevarne igralce nasprotne strani. In dejansko je Slavko Kmetič eden od teh. Gre za izkušenega 70-letnega civilnodružbenega aktivista, ki je poleg svojega osnovnega poklica na železnicah (bil je strojevodja, ob tem pa tudi izšolani rezervni oficir) veliko deloval v neodvisnem sindikalnem gibanju, ki se je začelo decembra leta 1988 s stavko strojnega osebja Slovenije in Istre. O tem je pred leti pri naši založbi Nova obzorja izšla tudi knjiga, v kateri Slavko Kmetič nastopa kot intervjuvanec in obuja spomin na ta skoraj pozabljen dogodek.
Omenjena stavka je sprožila tudi nastanek prvega neodvisnega poklicnega sindikata, ki se sedaj imenuje Sindikat strojevodij Slovenije. Vključil se je tudi v strankarsko dogajanje z včlanitvijo v tedanjo Socialdemokratsko stranko Slovenije in leta 1990 postal njen poslanec. V devetdesetih letih se je sicer še večkrat angažiral kot stavkovni vodja, bil je tudi mednarodno aktiven. Iz struktur sindikatov na Slovenskih železnicah se je sicer polagoma umaknil. En mandat je bil Kmetič tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), nato pa programski svetnik na RTV, to funkcijo opravlja sedaj drugič.
Nevarni programski svetnik
Prav na RTV Slovenija pa je naletel na najhujša nasprotovanja. Zaradi njegovih večkrat zelo neposrednih izjav so mnogi levičarski influenserji, kot je denimo Roni Kordiš (z vzdevkom »Had«), dobivali živčne zlome. Takšna izjava je denimo: “Danes 90 % informacij dobimo že prek spleta. Mi informativnega programa RTV danes sploh ne potrebujemo. Imamo vašo televizijo, imamo druge televizije. Ko so imeli monopol, bi človek še razumel, da so bili ‘frajerji’, danes pa to ne morejo biti več, pa se tega ne zavedajo.” Očitno je Kmetič, ki ima mandat programskega svetnika do leta 2024 (če ne bodo tranzicijski levičarji z vsiljenim in po nujnem postopku sprejetim zakonom uspeli povsem razbiti obstoječe strukture na RTVS), velik trn v peti tistim, ki jih je »jebeno več« in so prepričani, da je nacionalna RTV lahko samo njihova. Njegova navzočnost na sejah programskega sveta RTVS je očitno groza in strah, saj je vedno negotovo, kakšno izjavo bo spet dal in kako se bo širila po medijskem prostoru. Ko je z referendumsko pobudo SDS glede novega zakona o RTVS postalo jasno, da bodo sedanje strukture na RTVS še nekaj časa ostale, je propagandni aparat tranzicijske levice zaostril vojno proti tistim, ki jo po njenem mnenju najbolj ogrožajo.
No, seveda pa velja ob tem spomniti, da je bil Kmetič programski svetnik na RTVS že prej in v svojem prvem mandatu ga je skušala s sestankom na politični način »snubiti« sedanja predsedniška kandidatka Nataša Pirc Musar, ki je takrat želela postati generalna direktorica omenjene ustanove – seveda neuspešno. Ker je sestanek potekal na preveč izpostavljenem kraju…
Maja letos je Igor Kršinar – zanj posmehljivo pravijo, da je Hermes, če je Črnčec Zeus – napadel Kmetiča zaradi videoposnetka iz dogodka VSO (lokalnega odbora Krško-Kostanjevica) v gostilni Tratnik na Raki (pred volitvami), ko je Kmetič napovedoval zmago SDS in ureditev razmer na RTVS. No, Kmetičeve napovedi so bile takrat preuranjene, saj je na volitvah z velikim naskokom zmagala instant stranka Gibanje Svoboda. Ampak, tako Kršinar, obračunavanje SDS z novinarji se vseeno nadaljuje?! Seveda pa ni potrebno dodajati, da Črnčec preko Kršinarja tudi NSi krepko obdeluje in »reže kot salamo«.
Novinarka s težko življenjsko zgodbo
In sedaj k članku v Reporterju, ki je postal naslovna tema in nosi naslov »Spolni predator iz dvigala«, ob tem pa je dodana fotografija Slavka Kmetiča. Nenavadno je, da se tokrat tega umazanega posla ni lotil nobeden od obstoječih novinarjev Reporterja, pač pa Katarina Keček (ki ima sicer zabeležen elektronski naslov kot redne sodelavke Reporterja). Gre za novinarko, ki ima po naših informacijah za seboj težko življenjsko zgodbo. Prihaja naj bi iz družine nekdanjega oficirja JLA (njen dekliški priimek je Stojanović, vendar naj bi bila vmes že ločena), v mladih letih je pristala med izbrisanimi in se kasneje tudi angažirala na tem področju, doživela smrt lastnega otroka in zbolela še za rakom. Pred letom dni je izdala knjigo Umetnost zavijanja z očmi, in v reviji Ona plus napovedala izid avtobiografskega romana Okupatorjeva hči, zgodbo o tem, kako je v času študija pristala med izbrisanimi. »Ko je moj sin Maks umrl, tri mesece nisem zapustila doma, nisem zmogla niti odnesti smeti. Bala sem se, da bom koga srečala in da me bo vprašal, kako je moj otrok. Nisem prenesla situacije, ko bi morala glasno reči, da je moj otrok umrl. Ko bi morala ta stavek spraviti na svet iz svojih ust,« je med drugim opisala svojo tragično zgodbo. Dogodek naj bi se zgodil nekje pred dobrimi petnajstimi leti, otrok je bil star nekaj mesecev, zaradi smrti je užaloščena mati takrat tožila zdravnico.
V samem članku je opisala obdobje iz leta 1997, ko je delovala kot mlada novinarka tedaj še dokaj sveže ustanovljene Pop TV, ko je pokrivala železniško stavko (trajala je nekaj tednov). Zanimivo je, da je sicer natančno opisala razdore, ki so nastali med Silvom Berdajsom na eni ter Slavkom Kmetičem in Albertom Pavličem na drugi strani (seveda so ti dogodki precej novejšega datuma). A srž njene zgodbe se začne, ko se loti Kmetiča kot najbolj vplivnega programskega svetnika z najbolj glasnimi (in po njeno žaljivimi) nastopi, čeprav s področja medijev menda nima nobenih referenc (sicer pa, noben zakon ne predvideva, da bi morali v programskem svetu sedeti samo strokovnjaki za medije).
Zakaj Perovič nikoli ni spregovoril o tem dogodku?
Kot trdi, sta se s Kmetičem v tistem času stavke leta 1997 redno videvala, v dvigalu (v zgradbi ministrstva za promet) naj bi bila skupaj, tam pa naj bi Kmetič skočil nanjo in jo poljubljal. O podrobnostih seveda ne bomo pisali, je pa pri vsem tem bizarno, da je novinarka o domnevnem spolnem napadu nanjo poročala svojim nadrejenim (urednici, sedaj že pokojni Špeli Šipek, ter direktorju Tomažu Peroviču), ki so ji obljubili podporo. In zakaj je Perovič, ki nikoli ni skrival svoje pripadnosti tranzicijski levici o tem incidentu molčal, če je vedel zanj? In zanimivo, samo kakšen teden pred izidom tega članka je prav on dal intervju za Reporter, kjer je tudi priznal, da je na volitvah podprl Roberta Goloba.
Skratka, veliko več vprašanj kot odgovorov. V sicer dolgem članku se nato pojavi več primerov spolnih nadlegovanj, avtorica omenja celo afero z Zoranom Jankovićem ter farmacevtko, pa z Mio Skrbinac, ki je postala žrtev predatorja na AGRFT… Če se še nekako razume, da je žrtev spregovorila po šele 25 letih, je nerazumljivo, da ob tako glasnih korifejah v svetu medijev, kot je denimo režimsko Društvo novinarjev Slovenije, nihče o domnevnem posilstvu v ogledalu ni nič vedel?
Je podpisana novinarka res avtorica članka?
Kakorkoli že, poklicali smo tudi Slavka Kmetiča, ki se dogodkov izpred 25 let spomni na splošno in da je povsem verjetno, da se je večkrat srečal z omenjeno novinarko, zanika pa fizični kontakt z njo. Za tožbo proti njej pa se ne bo odločil. Za kar mu lahko verjamemo, saj obstaja sum, da avtorica teksta morda sploh ni Katarina Keček, ki, kot smo že zapisali, preboleva raka…
Skratka, z objavo članka v Reporterju se je zgodila še ena zloraba osebe v stiski. Zato bomo poskušali v prihodnjih dneh in tednih poizvedeti, kdo dejansko stoji za člankom o posilstvu, ki sumljivo spominja na znamenito zgodbo, ki jo je januarja 2002 objavila Mladina, namreč o tem, da je podobno dejanje zagrešil Marko Pogorevc (zgodilo naj bi se deset let prej v Metliki), ki je bil v času objave članka generalni direktor policije. Zgodba o posilstvu je takrat sicer zvodenela, grenak priokus pa je ostal…
