Piše: Frančiška Buttolo
Vse bolj lahko izbiramo samo še med komunističnim suženjstvom in državljanskim uporom. Odločimo se za upor, ki bo v skladu z ustavo in zakoni! Skupaj in vsak za svoje pravice. Slovenijo predvsem Slovencem! Slovence predvsem Sloveniji!
V Sloveniji skrajno leva vlada – s pomočjo dobesedno boljševiških nevladnih organizacij – prikrito izvaja novo komunistično revolucijo. Najbolj ogrožen pa je srednji razred. Oglašajo se mastno plačani levičarski varuhi najranljivejših, ki siromaku za živo glavo ne bi podarili niti centa. Oglašajo se levičarske nevladne dobrodelne organizacije, v katerih imajo vodilni dobrodelneži plače primerljive s tistimi, ki jih prejemajo ministri. Vsi ti levičarji seveda podpirajo sedanjo komunistično revolucionarno vlado. Vlada pa njih. Vsi ti levičarji tudi želijo in si prizadevajo, da bi prav ta, njihova, vlada srednjemu sloju v dobrodelne namene (zaradi enakosti) znižala plače in pokojnine. To naj bi storila tako, da bi z višanjem najnižjih plač in pokojnin te dosegle skoraj povprečen dohodek. Nekoliko višjih plač pa vlada, vsaj v javnem sektorju, naj ne bi dovoljevala povečevati, temveč bi jih celo še bolj obremenila z različnimi prispevki. Prav tako si levi (v resnici revolucionarno skrajni levi) dobrodelneži z ministrskimi plačami prizadevajo, da bi slovenskemu srednjemu sloju država lahko odvzela (na kakršen koli zakonit način) “odvečne” stanovanjske površine. Leva elita (ker drugačne ne bi smelo biti, saj ljudstvo ne mara fašizma!) bi velika stanovanja in vile seveda obdržala, ker bi v zakonu pisalo, zakaj jih lahko obdrži. Izenačevanje socialnega statusa med vsemi državljani? Tisti, ki sodijo v levo elito, naj bodo izvzeti, saj imamo dobre levičarske pravnike?
In bolj ko spremljamo slovensko gospodarsko krizo in namige ter celo pozive različnih nevladnih organizacij in varuhov človeka rednega življenja tudi “najranljivejših” skupin, bolj smo lahko prepričani, da slovenska komunistična globoka država nekaj kuha.
Globoka država okoli nekdanjega šefa partije in udbe, ki je po osamosvojitvi pripeljala na oblast že za celo smetišče zgodovine povsem neprimernih in nesposobnih novih obrazov, se končno pripravlja na svoj zadnji naskok na oblast. Zasedli jo bodo najožji člani tako imenovanega Kučanovega klana.
Tako kot je v Sloveniji druga svetovna vojna omogočila komunistično revolucijo in krvavo obračun z vsemi, ki so ji nasprotovali (tudi z njihovimi družinami in prijatelji), tako je zdaj za komuniste najprimernejši trenutek za ponovni vzpon in ponovni obračun z nasprotniki (tudi s samo domnevnimi).
V Sloveniji je namreč gospodarstvo v hudi krizi, pravo deluje pretežno samo za levi pol slovenskih državljanov, zunanje politične razmere v EU pa so tako naklonjene, vsaj načelno, vsakršnim levim vladam, tudi ko so te v bistvu totalitarne, da jih vsaka leva vlada samo veseli.
Kadar pa določena leva vlada odpre vse svoje meje, kot jih je odprla Slovenija, in sprejema ilegalne migrante, in kadar z zakoni uvaja vso ogabno in nevarno prakso tudi najbolj zavržene ideologijo “legibitre” (in tako naprej v neskončnost), kot zdaj pri nas, takrat ima takšna leva vlada vso podporo EU, na srednjem razredu pa lahko dobesedno cepi drva. Še posebno takrat, ko je pravosodje še vedno komunistično (EU to zelo ugaja), gospodarstvo pa uničeno (zadnje čase EU to sploh ne zanima več, samo še človekove pravice ali globalistični komunizem).
Zato tudi sedanja leva vlada o slovenskem pravu molči, o gospodarstvu pa laže, češ da so ga uničile prejšnje desne vlade, tudi takrat, ko za takšno trditev ni nikakršne verodostojne podlage. Še zlasti tedaj, ko je dokazano, da je bilo pod katero od desnih vlad gospodarstvo dobesedno cvetoče, kakršno je bilo v času uspešne desnosredinske koalicije pod vodstvom predsednika te vlade Janeza Janše.
Sedanje Golobovo – ne vladanje, temveč komunistično revolucionarjenje – pa vse bolj vidno s skrajno brezbrižnostjo Slovenijo vleče za lase na najgloblje dno komunistične revščine. Takšne, za katero so tako značilna zaplenjena in nato razdeljena stanovanja (včasih kar z odejami), v katerih stanuje več družin, pa velikanski sloj najrevnejših, ki prejemajo različne varstvene dodatke (nikoli pa poštenega plačila za pošteno delo), in veliko število revnih uradnikov, ki si pogosto izboljšujejo svoj socialni status z delom za državno tajno policijo. Zelo tanka pa je plast najvišjega, vladajočega sloja oziroma komunistične revolucionarne mafije. Vanjo sodijo, poleg politikov, najvišji predstavniki vseh vrst oblasti, represivnih služb, znanstvenih in umetniških ustanov, in vseh drugih javnih služb, cerkve, nevladnih organizacij itn. Med tem vodilnim kadrom ne sme biti niti enega “desničarja”, razen najnujnejše peščice tistih, ki so to po službeni dolžnosti.
In kaj naj stori demokrat, ko se znajde v Sloveniji s takšno – komunistično revolucionarno – vlado? Osebno menim, da se ji mora organizirano upreti. Upreti. Lahko pa tudi zapusti to svojo – edino – mater domovino. Kot jo je v skoraj pol stoletja komunistične diktature zapustilo na tisoče in tisoče nasprotnikov komunizma. Njihovi otroci pa govorijo samo še tuje jezike. Takšna dejstva komuniste še najbolj osrečujejo. Kdor ni za komunizem mora umreti, ali pa oditi iz svoje domovine.
Demos, čeprav “prestreljen” z udbo, se je uprl in zmagal. Ampak komunistična pošast se je potuhnila in se pripravila na svoj krvoločni naskok v pravem trenutku. In zdaj je zanjo pravi trenutek, v notranjem in zunanjem političnem dogajanju. Če se ji ne bomo uprli, bo po nas, Slovenci. Družine bo kmalu razdrla globalistična kuga “legibitra”, meje pa so že odprte vsem in vsakomur, tudi najhujšim kriminalcem, ki so med begom “izgubili” osebne listine. Slovenci nimamo več veliko časa. Izbiramo lahko samo še med komunističnim suženjstvom in državljanskim uporom. Seveda s takšnim uporom, ki bo v skladu z ustavo in zakoni.
Frančiška Buttolo
