Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
V medijih in politika oziroma vlade premalo opozarjajo na to, da nas bo v kratkem zajela zelo huda gospodarska kriza, ki bo bržkone najhujša, kar so jo izkusile v tem času živeče generacije. Kriza je neizbežna, zato ne moremo drugega, kot da se nanjo čim bolje pripravimo.
Vsak ekonomist vam bo pojasnil, da v gospodarstvu obstajajo cikli, ki delujejo zelo podobno, kot delujeta plima in oseka. Obdobjem relativne blaginje oz. gospodarske rasti sledijo obdobja pomanjkanja oz. gospodarske recesije. Francoski zgodovinar Fernand Braudel, ki smo ga že večkrat omenjali, je opozoril na to, da so cikli pogosto poglobljeni, kar pomeni, da so razlike med blaginjo in krizo občasno večje. Čeprav nihče v resnici ne ve, kdaj bo gospodarstvo doseglo najvišjo točko in začelo padati oz. kdaj se bo iz recesije začelo dvigovati, pa obstajajo znanilci, na podlagi katerih stroka opozori politiko, da pravočasno ukrepa in recesijo omili. Na žalost to ni vedno mogoče. Če je padec prehud, recesija nastopi vsem protiukrepom navkljub. Težava nastane tudi v primeru, ko pride do nenadnega dogodka, ko preventiva ni mogoča in vladam ne ostaja drugega, kot da gasijo požare, ali pa v primeru, ko opozorila sicer so, vendar si zaradi sistemskih pomanjkljivosti odgovorni mašijo oči in ušesa. Sem vsekakor sodi zelo rušilna finančna kriza iz leta 2008, ki se ob odgovornem ravnanju pristojnih (v letih pred krizo) sploh ne bi zgodila.
Tri svetovne gospodarske supernevihte
Nekaj let po finančni krizi leta 2008, natančneje leta 2014, se je v svetu začela silovita gospodarska rast. Ta je trajala kar šest let (do leta 2020), kar je najdaljša zabeležena gospodarska rast. Ekonomisti vedo, da bi na začetku dvajsetih let tega stoletja v skladu z delovanjem gospodarskih ciklov morala nastopiti vsaj blaga gospodarska recesija. Seveda pa ni nujno, da bi bila blaga. Lahko bi bila tudi hujša. Recimo temu prva svetovna gospodarska supernevihta. Če bi bila samo ta, bi jo vlade najbogatejših držav razmeroma preprosto obvladale in svet obvarovale pred hujšo gospodarsko krizo.
Toda leta 2020 se je zgodila pandemija covida-19. Zaradi zaprtja držav oziroma celih regij je prišlo do upada gospodarstva. To pomeni, da gospodarstvo pred obličjem nove recesije, ko bi zanj tako ali tako bilo težko, ni delovalo s polno močjo, ponekod niti s polovično ne. V normalnem gospodarskem svetu brez regulacij bi to povzročilo takojšnjo in zelo hudo gospodarsko krizo. Toda vlade najbogatejših držav, med katere v tem primeru vsekakor sodi tudi naša država, ki je članica Evropske unije, največjega gospodarskega kolosa tega sveta, so ukrepale in v gospodarstvo ter tudi med svoje državljane, fizične osebe, poslale ogromne količine denarja. To je ustavilo rojevanje gospodarske recesije (prva supernevihta), ki bi se tako ali tako zgodila, in hipoma preprečilo pojav druge, dosti hujše supernevihte, ki bi jo rodila pandemija z ukrepi ali brez njih (če svet z ukrepi ne bi reagiral, bi množično zbolevanje in umiranje ljudi tako ali tako upočasnilo svetovno gospodarstvo in povzročilo hudo gospodarsko krizo).
Opisano se navidezno sliši odlično: krizo lahko kadarkoli ustavimo. Ne drži. Ustaviti je ne moremo, pač pa jo lahko samo odložimo. Po eni strani si svetovna logistika po pandemiji sploh še ni opomogla. Težave so z dobavami blaga: prihaja do zamud ali pa dobav, ki so nekoč bile, na določenih logističnih linijah sploh ni. To zagotovo hromi gospodarstvo in ga potiska v krizo, ker ljudje, ki bi radi trošili, ne morejo trošiti, saj blago preprosto ne pride. Po drugi strani ni nikoli dobro recesije popolnoma blokirati, ker se napetost oz. razlogi, ki recesijo ustvarjajo, samo kopičijo in grozijo še s hujšo krizo, kot bi se zgodila, če bi recesijo dopustili, da se izživi prej. Naslednja velika težava blaženja recesije s finančnimi injekcijami, ki močno presegajo karkoli znanega v zgodovini (sploh nimamo izkušenj, kaj se po takih finančnih injekcijah zgodi), je inflacija. Netočno bi bilo reči, da inflacija že trka na vrata. Bolje bi bilo zapisati, da inflacija razbija po vratih z macolo. Državne finančne institucije so v tem trenutku v strahovito težkem položaju. Če ne bodo dvignile obrestnih mer, bo inflacija zrušila gospodarstvo. Če obrestne mere dvignejo preveč, lahko že ta dvig povzroči verižno reakcijo, domino efekt, ki bo sprožil hudo gospodarsko krizo.
Da pa bi bila situacija dobesedno grozljiva, je tu še tretja svetovna gospodarska supernevihta, ki jo je povzročila ruska agresija na Ukrajino. Ker Rusija ne popušča in se je Zahod odločil za sankcije, je ostala Rusija, ki je velesila na področju izvoza energentov, odrezana od svetovnega gospodarstva. To zelo slabo vpliva na svetovno gospodarstvo, ker ga zavira. Prva težava je, da je Rusija s svojimi 150 milijoni prebivalcev velik trg. Druga težava pa je v tem, da je uvedba sankcij proti Rusiji povzročila dvig cen energentov po vsem svetu, kar po eni strani draži gospodarsko proizvodnjo, po drugi pa zmanjšuje kupno moč svetovnega potrošnika – oboje je recept za hudo gospodarsko krizo.
Gospodarski orkan treh združenih superneviht
Meteorologi vedo, da se v primeru, če se nad oceanom združita dve hudi supernevihti, lahko rodi še ena močnejša, ki preraste v orkan. V našem primeru pa imamo kar tri hude svetovne gospodarske supernevihte. Prva supernevihta je recesija, ki bi se morala tako ali tako pojaviti po letih »debelih krav« v drugi polovici prejšnjega desetletja in jo že dve leti odlagajo z nenormalnimi oz. ekstremnimi blažilnimi ukrepi, katerih namen je v prvi vrsti ustaviti drugo svetovno gospodarsko supernevihto zaradi pandemije covida-19. V ti dve supernevihti, ki sta že lepo združeni, se preliva že tretja supernevihta posledic ukrajinske vojne in svet čaka gospodarski orkan, kakršnega bržkone še ni bilo nikoli. Velika gospodarska depresija leta 1929 ni primerljiva z današnjo situacijo, ker je bilo takrat (pre)malo znanja, da bi države ukrepale oz. tedaj sploh niso bile pripravljene ukrepati, dokler ni bilo že prepozno. Gospodarska zverina, ki nas zdaj čaka, je hujša. Vsi vedo, da prihaja, a ukrepati ne more nihče, ker so bile skoraj vse možnosti ukrepanja v zadnjih dveh letih izkoriščene. Z drugimi besedami – če uporabimo vojaško primerjavo – čaka nas najsilovitejši naskok nasprotne vojske, naša vojska pa izčrpana, zdesetkana in ranjena čepi v jarkih s praznimi puškami, ker je strelivo že pošlo. Škoda bo torej bržkone maksimalna.
Kako se pripraviti na gospodarsko krizo?
Kot smo že opisali, vladam najbogatejših držav znanja ne manjka, a proti orkanu gospodarske krize, ki nas čaka, ne bodo mogle učinkovito ukrepati. To ne pomeni, da ukrepov ne bo. Ukrepi bodo, a bodo situacijo le malce ublažili. Krizo bodo nekoliko ublažile tiste države, ki imajo sposobne in odločne vlade. Naša vlada bo tu pogrnila na celi črti, saj njeni prvi ukrepi kažejo na šibko vladanje brez vizije. Torej bo Slovenijo gospodarska kriza udarila zelo močno.
V situacijah, ko se pričakuje huda gospodarska kriza, je za podjetja in za navadne državljane dobro, da se izogibajo investicijam, saj gre tu za izdatke, ki se povrnejo šele dolgoročno. Prav tako je koristno izogibati se najemanju kreditov, ker jih je v razmerah gospodarske krize včasih težko ali celo nemogoče odplačevati. V času pred gospodarskimi krizami je načeloma dobro prodati delnice in kupiti obveznice stabilnih držav (kar Slovenija v tem trenutku ni). Številni se v tem času odločajo tudi za investicije prihrankov v žlahtne kovine. V vsakem primeru je dobro, da ukrepate zdaj, če še niste. Srečno.
Članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
