Piše: dr. Denis Poniž
V Pragi imajo Čehi, ki so se uspešno otresli komunizma, muzej komunizma. Obiskal sem ga dvakrat, drugič pred nekaj leti, ko me je presenetilo ne le število obiskovalcev, ampak tudi to, da so bili med njimi mnogi starši, ki so pripeljali tja svoje odraščajoče otroke. Iz njihovih pogovorov in razlag sem zlahka razbral, da niso svojega naraščaja pripeljali zato, da bi ga navdušili za zločinsko ideologijo, ki je v dvajsetem stoletju povzročila toliko gorja, ampak zato, da bi jim predstavili perverzno zločinskost sistema, ki je tlačil desetine milijonov Evropejcev in jih tudi (neznano število) spravil na drugi svet.
Slovenci ne potrebujemo muzeja komunizma, vsaj toliko časa ne, dokler smo, cela država in vsi njeni prebivalci, ujetniki te ideologije in njenega perverznega sistema. Slovenija je v tem trenutku muzej komunizma na prostem, skansen komunizma. Pa ne mislimo samo na materialne ostanke sistema, recimo na prečudovito avtobusno postajo v Ljubljani, najlepšem mestu na svetu, ki ga že več mandatov upravlja človek, za katerega se zdi, da je ušel iz kakšnega romana Milana Kundere, pohlepen aparatčik, oboževalec putinovske Rusije. Slovenija se ni otresla komunizma na mentalni ravni, še več, mentalna raven postaja vedno bolj ideološko nestrpna do tistih, ki izražamo odpor do vsega, kar nam ponujajo fanatični častilci sistema in njegovih predstavnikov, za katere obstaja samo ena beseda: zločinski izvajalci zločinskih idej. Častilci zla in njegovih izvajalcev. Oboževalci državnega terorizma.
Več si lahko preberete TUKAJ.
Vir: KUD Kdo
