Piše: dr. Matevž Tomšič, sociolog, profesor in predsednik Združenja novinarjev in publicistov
Verjetno najpogosteje slišani termin v povezavami s spremembami zakona o javni radioteleviziji je »depolitizacija«. V njenem imenu so vladajoči izvedli zakonske spremembe po nujnem postopku, ki je sicer predviden za vojni čas ali razmere ob velikih naravnih katastrofah. Sedaj naj bi s to ustanovo upravljali zaposleni in civilna družba.
Gre torej za nekakšno kombinacijo samoupravljanja in delegatskega sistema. Oboje smo lahko do obisti spoznali v prejšnjem režimu. In oboje je bilo fasada, za katero se je skrival oblastni monopol ene in edine politične grupacije, ki je obvladovala ne samo politično sfero, ampak tudi vse druge strateško pomembne družbene ustanove.
Nadzor nad radiotelevizijo je bil v prejšnjem režimu še posebej trden in temeljit. Vsa ključna mesta so zasedali ljudje, ki so ustrezali standardom »moralno-politične primernosti«. Partijska izkaznica je bila pogoj za to, da je nekdo lahko kandidiral za katero od vodstvenih funkcij. Šlo je namreč za ustanovo, ki je igrala zelo pomembno vlogo pri politično-ideološki indoktrinaciji ljudi, se pravi pri oblikovanju njihovega »pravilnega« pogleda na svet. Kot takšna je predstavljala nepogrešljivo oporo pri vzdrževanju enopartijske oblasti. Temu primerno je bilo poročanje o dogajanju doma in po svetu, ki se je vselej ujemalo s pogledi vladajoče komunistične partije, ob tem pa se je sistematično izogibalo tistim tematikam, ki so bile za oblast neprijetne. Skratka, podvrženo je bilo režimski cenzuri. Zato je naravnost sprevrženo, da nekateri sodelavci te ustanove razlagajo, češ da takšnih pritiskov, kot so jih deležni pod sedanjim vodstvom, še ni bilo. Očitno se jim je partijski nadzor zdel nekaj normalnega.
Zavedati se moramo, da imajo politični protagonisti vselej svoje interese na medijskem področju. Želijo si vpliva na medijsko poročanje, če že ne nadzora nad njim. Še posebej to velja za javne medije. Z njimi – tako ali drugače, posredno ali neposredno – v končni instanci vendarle upravljajo politični odločevalci. Oni so tisti, ki pripravljajo in sprejemajo zakonski okvir. Zato tistim politikom, ki zatrjujejo, da se zavzemajo za umik politike z javne radiotelevizije, ne gre verjeti, da s tem mislijo iskreno.
Javna radiotelevizija je bila tako ves čas svojega obstoja tarča političnega obvladovanja. Nekatere politične strukture so bile pri tem bolj uspešne, druge manj. Vendar glavni problem »nacionalke« niso težnje po »politizaciji«. Tem se, kot rečeno, nikoli ni mogoče povsem izogniti. Glavni problem je pomanjkanje pluralizma, kar zadeva vsebine, ki jih ponuja ta ustanova, ter interpretacije družbeno-političnega dogajanja v državi in širše. RTV Slovenija bi kot javni medij morala biti zavezana nepristranskosti pri svojem poročanju, obravnavati pa bi morala širok nabor tematik, ki zadevajo ljudi. Skratka, nagovoriti bi morala čim več ljudi, ki bi se lahko prepoznali v njenih vsebinah. To je konec koncev njeno deklarirano poslanstvo!
Vendar je praksa precej drugačna. Nizka stopnja pluralnosti, pristranskost in favoriziranje vselej iste politične opcije, kar so splošne značilnosti slovenskega medijskega prostora, se odražajo tudi v poročanju nacionalne radiotelevizije. To se je ne nazadnje pokazalo v kampanji pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami, ko je glavni favorit levice, sedanji premier Robert Golob, užival veliko protekcijo večine novinarjev in urednikov te hiše. Paradoksalno je, da se je to dogajalo v času vodstva, ki ga je domnevno »politično nastavila« Janševa vlada. In takšen aktivizem izvajajo tisti, ki najbolj kričijo, kako se omejuje njihova »avtonomija«.
