Piše: Gašper Blažič, novinar in urednik deska Demokracija.si
Za dramo »Veliki briljantni valček« ste verjetno že kdaj slišali. Gre za eno monumentalnih dramskih del skorajšnjega slovenskega nobelovca Draga Jančarja v njegovem zgodnejšem obdobju, naslov pa je prevzet po Chopinovem glasbenem delu. In če sem dodam še svoje osebno izkustvo: prav to dramsko delo sem od bližje spoznal kot gimnazijec, ko smo obravnavali primere sodobne slovenske književnosti. To je bilo nekje leta 1996 ali 1997, ko je bila ta drama stara že dobro desetletje, takrat sem tudi prvič postal pozornejši na Draga Jančarja. Še bolj pa kako leto ali dve kasneje, ko je omenjeni pisatelj postal pobudnik razstave »Temna stran meseca«. Razstave, ki je nastala kot nekakšna alternativa stalni razstavi o Slovencih v dvajsetem stoletju, kjer se komunističnega nasilja praktično ni omenjalo. Kot da ni obstajalo.
Seveda ni potrebno posebej omenjati, kakšni odzivi so se vrstili na razstavo »Temna stran meseca« in kako je vsebina vznemirila mnoge stare borčevske in komunistične gremije. Odzivi so govorili sami zase, predvsem s svojo umazanijo, ki je želela nasilno prekriti kruto resnico. In Jančar je bil tu zagotovo najbolj legitimen predstavnik tistih, ki so pol stoletja po končani vojni še vedno iskali pravico in resnico. Predvsem zato, ker je sam prihajal iz partizansko usmerjene družine, a je v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja vseeno okusil zapor, ker so varuhi državne varnosti premetali njegovo stanovanje in bojda našli prepovedano literaturo, ki jo je izdala politična emigracija. V osemdesetih letih je zato Jančar svoj pogled na totalitarni sistem izražal s prikrito satiro v svojih dramah, kjer se ni toliko ustavljal pri kritiki sistema, ampak predvsem pri bivanjskih ter antropoloških posledicah teh sistemov. In v prej omenjeni drami to kritiko dejansko vgradil med vrstice ter tako razodeval groteskne podobe tega časa, še bolj pa človekovo ujetost v usodo, kar je seveda nasprotovalo uradni ideologiji, ki je poudarjala svobodo. In ni naključje, da se je glavni junak drame znašel kot ujetnik – pacient v psihiatrični ustanovi z dokaj grotesknim imenom »Svoboda osvobaja«. Kar seveda jasno namiguje na zloglasno geslo iz nemških koncentracijskih taborišč med drugo svetovno vojno »Delo osvobaja«.
In če nekoliko pozorneje spremljamo sodobno dogajanje ne samo v slovenski, pač pa celotni zahodni družbi, lahko lažje razumemo, zakaj se je Jančar tako poglobljeno loteval analize totalitarnih sistemov 20. stoletja in zakaj je sredi devetdesetih letih pisal o t. i. novem totalitarizmu, cinični distanci. Preprosto zato, ker totalitarizmi niso nastali kar na lepem, ampak zaradi številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, predvsem pa so imeli za seboj dolgotrajno pripravo. George Orwell je prav tako skozi svoja dela opisoval inženirstvo človeških duš in zdi se, da je ideal demokracije, kjer naj bi sami odločali o tem, kakšne vladarje želimo, povsem podlegel vnaprejšnji manipulaciji z množicami, ki cesarjevo nagoto kar same prepoznajo kot »nova oblačila«. A ker v pogojih formalne demokracije vedno obstaja tveganje, da bi kakšen medklic o tem, da je cesar v resnici nag, lahko v hipu porušil trudoma zgrajeno konstrukcijo realnosti, mora pač obstajati varovalni mehanizem: represija. Marsikdo se bo spomnil, da je v nekdanji skupni državi Jugoslaviji obstajal zakon o zaščiti lika in dela Josipa Broza-Tita, sprejet pa je bil šele, ko je bil »Joža« že v grobu in se je položaj v političnem sistemu SFRJ temeljito spremenil, saj realne centralne avtoritete ni bilo več. Bila je le še metafizična in se sama ni mogla braniti pred morebitnimi napadi. Če bi bila Jugoslavija eno-nacionalna država, bi Tito nekako še dobil naslednika, tako kot je v Venezueli zloglasnega Chaveza nasledil ravno tako zloglasni Maduro, tako pa je kardeljanska ustava iz leta 1974 predvidela kompromis v duhu federalizma: predsednik države naj se menja ciklično vsako leto. Kako desetletje je ta sistem nekako deloval, nato pa se je sesul skupaj s federalno državo.
Bistvo totalitarne države pa je bil v tem, da je bila oblast hkrati pozicija in opozicija ter še civilna družba. Vse, kar je bilo v nekdanjem sistemu civilnodružbenega, je sodilo pod SZDL – razen novih, alternativnih družbenih gibanj, ki so svojega mecena dobila v ZSMS. Sicer pa zunaj pluralizma samoupravnih interesov ni smelo obstajati ničesar. Tudi zato so bili konflikti znotraj političnega sistema zelo močno regulirani: vse, kar je presegalo okvirje partijskega nadzora, je moralo končati najmanj v izolaciji, če že ne v zaporu. Živ dokaz za to je bil Stane Kavčič, ki je po prisilnem umiku iz javnega življenja postal tako rekoč živi mrtvec. Podobno se je zgodilo Edvardu Kocbeku, ki so ga prvič prisilno izločili že leta 1952 zaradi zbirke novel »Strah in pogum«, nato pa dobrih dvajset let kasneje še ostreje zaradi intervjuja v reviji Zaliv, ko je povsem odkrito spregovoril o povojnih pobojih. In s tem dokončno odprl Pandorino skrinjico genocida iz leta 1945, ko je »svoboda« (tj. KPS) na veliko »osvobajala« slovenski narod.
In prav odkrita beseda (brez potvorbe pomena!) je bilo tisto, česar so se totalitarni oblastniki vedno bali. Svojo agendo so namreč vedno lahko gradili v pogojih, ko so bili izvirni pomeni besed, ki so jih uporabljali, bili grozljivo popačeni. Kar se ponavlja vse do današnjih dni, ko po medijih beremo in poslušamo o tem, kako želi vladajoča koalicija očistiti RTV Slovenija vsake politične navlake. In vrniti omenjeni javni zavod civilni družbi ter zaposlenim. S tem naj bi javnosti pokazali kontrast v odnosu do prejšnje vlade, ki je želela povsod imeti prvo besedo in nadzor nad vsem, medtem ko naj bi se sodobni oblastniki prostovoljno odrekli vsakemu vplivu na medije, češ mi smo demokrati. Nekako tako kot je ZKS leta 1990 prostovoljno »sestopila z oblasti«.
Jasno je, da v tem »sestopu« nekaj ne štima. Kakor tudi ne v generiranih in nadzorovanih konfliktih med Inštitutom 8. marec ter »državo«. Enkrat jih vlada ni povabila na sestanek, drugič so jih menda diskriminirali državni svetniki, sedaj pa naj bi se nanje spravila opozicija. Vse z namenom, da bi omenjeni inštitut, zagotovo najbolj izstopajoč primerek civilnodružbenega podaljška sedanje koalicije, še naprej ohranjal imidž neodvisne civilne družbe, ne glede na to, da je pred volitvami pomagal sedanji koaliciji priti na oblast. A to je šele začetek zgodbe, kajti mlade kulturne revolucionarke z Niko Kovač na čelu, ki so velik zagon dobile zlasti po lanskem bizarnem referendumu o vodah (kaj je to v resnici prineslo Sloveniji, presodite sami), dejansko opravljajo umazane posle za koalicijo in po novem igrajo vlogo nekakšnega civilnodružbenega policaja. Vse z namenom, da se iz politike izloči vse elemente, ki bi lahko motili novo SZDL-jevsko heglovsko idilo, torej istost istosti (koalicije) in neistosti (opozicije). In seveda, o morebitni odgovornosti tovrstne kulturnorevolucionarne srenje za katastrofo z vodnimi viri ter gašenjem megalomanskega požara na Krasu se ne sme niti pisniti, kar je morda lahko posledica pretirane preobčutljivosti – a verjetno je to bolj del projekta, kako tisto, kar je od slovenske demokracije sploh ostalo, spraviti v dokončen (zelo ozek) okvir po meri ponosnih naslednikov ZKS. Ki niso samo v SD, ampak v celotni koaliciji. V ozadju pa je predvsem strah pred tem, da bi nekdo zbudil javnost iz iluzij in jo spomnil, da že ves čas gleda nagega cesarja, pa ne ve, da je nag.
