Piše: Frančiška Buttolo
Samo nekaj nujo potrebnih besed o Golobovem “zaplinjanju” slovenske demokracije in samostojnosti ali revanšistični udbovski seznami za odvoz “izdajalcev” proti Hudi jami in v Kočevje, pa popravljanje in dokup tovornjakov (“bokserjev” za denacifikacijo Svoboda ne potrebuje, ker je miroljubna, proti vsem vojnam).*
Namreč, sinoči (6.6.2022) smo tudi mi, kot številni Slovenci in slovenski državljani v Sloveniji – domoljubni, demokratični in zaradi ponovnega prihoda komunistov na slovensko oblast tudi prestrašeni – strmeli v novo predsednico Državnega zbora Republike Slovenije Urško Zupančič Klakočar, ko je grozila, da se ne sme nikoli več v Sloveniji zgoditi, da bi “zaplinjevali” ljudi, in z njimi počeli še marsikaj, kar je sodilo v železni repertoar Hitlerjevega iztrebljanja zanj manjvrednih narodov, v prvi vrsti judovskega.
Te besede gospe predsednice Državnega zbora Republike Slovenije odmevajo po vsem svetu. Je prošnja – in tudi pretresljiv klic na pomoč – demokratični svetovni javnosti, naj podpre slovensko levo vlado v njenih demokratičnih prizadevanjih za “denacifikacijo” Slovenije. Te patetične besede o “zaplinjanju” slovenskih državljanov pod vlado Janeza Janše so tudi simbolni klic volivcev Gibanja Svoboda, ki jo vodijo komunistični protestniki iz nove, tako imenovane kolesarske Osvobodilne fronte Slovenije (OF). Ta, izrazito stalinistična, komunistična fronta pa je bila, kot priznajo vsi naši (levi in desni) zgodovinarji, ustanovljena leta 1941. Ob nastanku je bila samo ena od sovjetskih podružnic za podporo protiimperialističnemu paktu Hitler-Stalin. Ko pa sta se pri delitvi vojnega plena prijatelja Hitler in Stalin na smrt sprla zaradi delitve vojnega plena, je morala, po Stalinovem ukazu, tudi slovenska komunistična partija začeti z ljudskim odporom, izrazito po stalinističnem vzoru, obračunavati – ne toliko s fašističnim okupatorjem – temveč s tistimi slovenskimi “buržoaznimi” plastmi prebivalstva, ki bi po končani vojni lahko – že na prvih povojnih volitvah – Stalinovim komunistom onemogočilo prevzem oblasti v Sloveniji.
Zaradi vsega tega so bile izstreljene prve krogle iz strelnega orožja članov OF – samih komunistov in njihovih podpornikov, predvsem zaradi dokazovanja vdanosti Partiji, še bolj stalinističnih od samih vodilnih komunistov – v srca nedolžnih Slovencev, “domnevno okupatorjevih sodelavcev”. Nadaljevanje stalinističnega, revolucionarnega pobijanja slovenskega naroda, njegove politične, gospodarske in kulturne elite, v tako imenovani narodnoosvobodilni vojni je znano. Tudi povojno barbarsko stalinistično pobijanje večdesetisočglave množice “narodnih izdajalcev” po naročilu Josipa Broza – Tita je znano, vsaj kar zadeva glavna dejstva. Sama bridka žalost, sama komunistična tragedija, naravna katastrofa, ki je skoraj uničila Slovence in Slovenijo.
Prav tako je znano, zelo podrobno, da so po uspeli stalinistično- titoistični revoluciji komunisti Slovenijo potujčevali, balkanizirali. Tito je namreč najbolj – in ob vsaki priložnosti – pozival k ohranjanju jugoslovanskega bratstva in enotnosti, tudi za ceno uničenja določene manjšine, tudi za ceno izbrisa določenega, preveč “nacionalističnega”, naroda. Seveda je zaradi tega Jugoslavija morala razpasti. Veliko slovenskih politikov, tudi iz vrst komunistov, je uspešno sodelovalo pri osamosvajanju in demokratizaciji Slovenije. Veliko pa jih je osamosvojitev zavračalo. Kot sem sama, kmalu po plebiscitu, slišala na televiziji neko gospo, zelo aristokratsko, zdelo se mi je, da je govorila v čisti srbščini, je ona tudi glasovala za samostojno Slovenijo, vendar v “zvezi”. Ni povedala, v kakšni. Najbrž ni marala Miloševiča. Ne vem.
Vem le to, da demokratizacija v Sloveniji kaže pomanjkljivosti. Vse bolj se spreminja v titoistično diktaturo. Vse več je Titovih rdečih zvezd. Med vojno in po vojni pobite nedolžne žrtve komunizma sploh niso pokopane. Na njihovih moriščih pa najvidnejše slovenske avtoritete z različnih področij – na primer politike, znanosti, umetnosti, vere – brez enega samega predstavnika zadnje slovenske vlade, predstavnice domnevno “zaplinjene” komunistične kolesarske Osvobodilne fronte. Njeni ministri so bili na spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu menda odsotni predvsem zaradi tega, ker imajo preveč dela s sestavljanjem seznamov vseh državljanov, ki so bili zaposleni v kateri od javnih služb malo pred nastopom Janševe vlade, nato pa v njej ostali, ali pa tudi ne. Pa tudi vojaške “kamione” za “odvoz” v Hudo jamo, kjer je še “dovolj prostora”, kot smo večkrat slišali na “zaplinjenih” protestih kolesarske OF, je potrebno popraviti. Nekaj pa jih je morda potrebno tudi dokupiti, najverjetneje namesto “bokserjev”. Teh pa sploh ne bomo kupili, saj se bomo prostovoljno – svobodno in po Svobodino – vključili v že skoraj nastajajočo balkansko skupnost (po vzoru Titove Jugoslavije), v Jugovzhodno regijo EU, s sedežem v Beogradu. Če ta, nova balkanska zveza ne bo uspela, tako kaže po pokolih v Ukrajini, pa bomo vsi skupaj, tudi Slovenija s Slovenci (kolikor nas je še), predani (prodani!) Rusiji. Zato sta “sedanja” bratstvo in enotnost za stranko Svoboda, strahovito balkansko, tako zelo pomembna. V nobeni od novih možnih balkanskih zvez, domoljubni in demokratični Slovenci, nismo želeni. Naš simbol samostojnosti in demokracije, gospod Janez Janša, pa je celo na smrt osovražen. Resnično pravi je za nastajajočo balkansko zvezo samo komunist Milan Kučan, pravi ustanovitelj Gibanja Svoboda. Pa naj si o tem mojem zapisu bralci mislijo, kar hočejo. Dvomim, da se – vsaj v okvirnih pogledih – motim. Gotovo pa je sedanja vlada revanšistična, maščevalna do pripadnikov in podpornikov slovenske samostojnosti in demokracije. Za to vlado obstaja samo ena prava in pravilna politika: komunistična, po Titovem vzoru.
* Ves svoj razum, vso svojo zdravo pamet sem poslušala, da ne bi napisala nobenega domoljubnega članka več. Ampak ljubezen do svobodne domovine (ne pa do “jugoslovenske” Svobodine) mi – kljub vsemu – narekuje te žalostne vrstice o slovenski komunistični tragediji, tokrat pod vplivom ruskega diktatorja Putina.
Frančiška Buttolo
