Piše: Frančiška Buttolo
Groteska o spravi za Golobovo violino in Kučanov orkester ali “bilo kuda, udba svuda” (sama udba, vsepovsod). Počasi ( pa “gvišno” vsak do “svojga dnarja”).
Življenje je po zmagi hudo levih strank v Sloveniji lepše. To smo slišali tudi na zadnji spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu. Me veseli! Še najbolj pa me veseli diskretni predlog neke državljanke na tej slovesnosti, ker se je – prav udbovsko spravljivo – zavzela za ustanovitev komisije, ki bi odkrivala “kančke hudobije” pri sumljivih, premalo veselih in tudi premalo spravljivih državljanih.
Nova vlada, konec janšizma, vsepovsod ena sama svoboda, eno samo upanje in vera v prihodnost. In vse več rdečih zvezd na majicah, kapah in celo na prodajnih izdelkih v trgovinah. Živel Tito!
Če to ni lepo! In še več in več je tudi milih pozivov k spravi, zlasti na idilični politični desnici in v Cerkvi. Da, celo k spravi med vsemi tremi totalitarizmi, na primer danes (2022) v Kočevskem Rogu. To kaže na vse večjo rast politične modrosti v sami špici špic slovenske politike, veliko več modrosti – zlasti iz ust nekega soimenjaka slovenskega, pravkar preminulega kandidata za Nobelovo nagrado.
Očitno se je Slovenija spremenila v en sam klic k medsebojni ljubezni in spravi, večinoma že uveljavljenima slovenskima vrednotama, za kar nam zavidajo v vsem kulturnem svetu.
Še najbolj pa nam v vsem kulturnem svetu zavidajo za vso to prekipevajočo spravno ljubezen med vsemi tremi slovenskimi totalitarizmi zaradi tega, ker smo oboje dosegli v množičnih moriščih komunizma in na njih. Torej izključno na grobiščih z nepokopanimi mrtveci, žrtvami blagodejnega slovenskega komunizma, mrtvimi žrtvami komunizma brez grobov in brez pokopa na kulturnih pokopališčih. Menda je teh žrtev blagodejnega slovenskega komunizma preveč, kar bi lahko škodovalo žlahtni slovenski spravni ljubezni med najvišjo politiko, znanostjo in umetnostjo cvetoče SAZU in Cerkvijo, kraljico etike, vseh teh pa kot puščava nevihte potrebnih “dnarja” (davkoplačevalcev).
Prava sreča, da imamo spravne slovesnosti v čast žrtvam medsebojne ljubezni vseh treh totalitarizmov, zlasti pa komunizma in njegove medvojne in povojne slovenske revolucije, ki jo še vedno – povsem uradno – častimo sredi Ljubljane z RDEČO ZVEZDO, tudi na prsih največje slovenske pesnice – Svetlane Makarovič. Ta praznik rdeče zvezde slavimo celo takoj po spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu. Z vso medsebojno spravno ljubeznijo
Tako pač mora biti. Najlepše pa so zvenele besede neke stare gospe, ki je potožila, da je premalo samo to, da se imamo nadvse spravno radi, dokler smo v Kočevskem Rogu in v Hudi Jami, kajti – če smo resnično pozorni – je celo med tistim – med seboj najtesneje povezanimi – pripadniki vseh treh spravnih totalitarizmov, žal, mogoče zaslutiti vsaj “kanček hudobije”, kar je prav tako povsem nesprejemljivo. No, naj gospa po slovesnosti v Kočevskem Rogu v ta namen skoraj nehote predlaga ustanovitev kake nove komisije, bolj ali manj udbovskega tipa, komisije za odkrivanje “kančkov hudobije” pri – vsaj v tem smislu – nevarnih državljanih.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
