Piše: Vili Kovačič
Ne zameri, da ti šele danes čestitam za bliskovit, a neverjetno uspešen pohod na politični Olimp, za katerega sem do konca upal in verjel, da ne bo uspešen. Zdaj pa sem se s tvojo veliko zmago vendarle sprijaznil. Čestitam ti in upam, da jo boš uporabil za dobro vseh ljudi in boš vladal, kot si napovedal, s pomočjo civilne družbe, predvsem pa Slovenk in Slovencev, ne glede na svetovni nazor in politično pripadnost.
Slovenci moramo dihati na polno, z levo in desno polovico pljuč, kar seveda pomeni tudi s civilno družbo drugače mislečih, tudi tistih, ki te nismo volili ali kakorkoli podpirali in kolesarili v tvoj prid in v druge politične namene. Jaz pa sem te, kot si sam povedal javnosti, celo naznanil policiji zaradi nepojasnjenih, po mojem krepko neupravičenih dohodkov. Vendar če boš upošteval potrebo po dialogu, se ti dobro piše in te bom ob dobrih potezah z veseljem podpiral, ob slabih dejanjih pa ostro, a spoštljivo kritiziral.
V tem, drugem pismu, te prosim, da me sprejmeš na pogovor v kabinetu. Morda pa bomo, skupno s še kom iz civilne družbe, premaknili na videz nepremakljive in zacementirane stvari. Ob priliki obiska pa bi ti rad izročil darilo zate, in sicer knjigo “Ljubil sem slovenski narod”, v kateri je popisan zgled človeka, politika in duhovnika, ki je gore premikal in je v času resničnega fašizma premagoval nepremostljive ovire. V času, ko je bil narodni poslanec, pa je v rimskem parlamentu v treh letih sam vložil daleč največ interpelacij v vsej rimski parlamentarni zgodovini. Obenem pa je najbolj zaslužen za to, da je bivša cona B Svobodnega tržaškega ozemlja STO pripadla Jugoslaviji in s tem Sloveniji. Ta človek je bil Vergil Šček.
Ob Ščeku pa se tokrat oziram na aktualni dogodek, počastitev spomina na velikega človeka, Slovenca in Evropejca, Borisa Pahorja. Vsi ga slavijo, nihče pa ga noče upoštevati tako, da bi njegova priporočila jemal resno in bi jih uresničil. Jaz pa želim ravno obratno – ne za enkratno rabo in ne samo z besednimi hvalospevi, ampak tako, da se mu resnično oddolžimo trajno ter tudi konkretno in simbolno.
Kot enega prvih simbolnih dejanj ti zato predlagam, da:
-
namesto impozantnega bronastega kipa Borisa Kidriča pred predsedniško palačo postavimo v enaki velikosti impozanten spomenik Borisu Pahorju, nekoč tudi enemu od prvih piscev v Mali list, ki ga je urejal in izdajal v času resničnega fašizma že omenjeni znameniti narodni buditelj Vergil Šček. Danes pa si jaz, eden redkih aktivistov, močno prizadevam, da bi knjiga o njem, ki ti jo ob tem obisku poklanjam, doživela izid tudi v italijanskem jeziku. To idejo je z navdušenjem pozdravil tudi Boris Pahor. Zavedam se, da to za mnoge v trenutni koaliciji najbrž ne bo sprejemljivo, vendar me opogumlja to, da imaš zadostno, tako rekoč zgodovinsko parlamentarno večino, in to storiš sam, ne glede na svoje partnerje. In da poplačaš zgodovinski dolg Borisu Pahorju s tem, da poleg spomenika, ki bi nadomestil Kidriča, narediš še nekaj zgodovinskih stvari, in sicer da :
-
uveljaviš njegov – Pahorjev predlog, da 2. kitica Zdravljice postane obvezni del slovenske himne, ter da končno
-
slovenski parlament v znak priznanja Borisu Pahorju, človeku, ki je preživel tri totalitarizme, sprejme resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu iz let 2009 in 2019.
Moj predlog ni ideološko motiviran, pač pa zgodovinsko utemeljen, saj domoljubje in narodna zavest, ki jo je izpričeval Boris Pahor, ni kaka konstrukcijska napaka, ampak identitetna nuja, ki bi nas ne smela razdvajati, pač pa poenotiti in združiti.
Dragi Robert, kot Primorec si glede na položaj, ki si ga zasedel zdaj, prvi poklican, da kot politik to storiš, skupaj s civilno družbo, s katero želiš vladati. Ko boš to začel, te bomo z veseljem podprli.
Sprašujem pa se vendarle, ali si boš kot novi vladar to upal storiti ali pa boš morda podlegel prišepetovalkam in prišepetovalcem, ki ti sugerirajo obratno. Zaenkrat še verjamem, da boš v imenu Svobode zmožen realizirati svojo lastno svobodo in storiti to, kar je pravično in prav. Civilna družba to pričakuje in upa na povabilo k sodelovanju vse dobromisleče, kajti segregacija po načelu lojalnosti in poslušnosti bi pomenila nov povratek fašizma iz obdobja totalitarnega 20. stoletja in konec demokracije.
Dragi Robert, rekel si, da naj te sodimo po dejanjih, in javno si povedal, da boš v koaliciji imel prvo in zadnjo besedo, zato ti tudi javno pišem. To pomeni, da ni proceduralnih ovir za izvedbo opisanih dejanj. Glede Borisa Pahorja bi bila to tudi izredna posthumna oprostilna gesta človeku, ki je z razlogom odklonil priznanje častnega meščana glavnega mesta Ljubljane. Kar pa ne sme biti ovira za njegov spomenik pred predsedniško palačo glavnega mesta države. S tem bi Slovencem tudi pokazal, da tudi nova oblast zna ceniti prave vrednote.
Dragi Robert, Hic Rhodus, Hic salta! Civilna družba ne pozablja, da si ji obljubil sodelovnje pri odločitvah!
Upam, da sem te s temi predlogi prepričal in bo tvoj pogovor s civilno družbo, kot ga predlagam, nov začetek plodnega dialoga tudi na področju kulture in pomembnih ustavnih sprememb ter volilnega sistema, ki so pred nami.
Dosedanja praksa katerekoli vlade v tem pogledu ni bila spodbudna. Janez Janša me nikoli ni sprejel na pogovor in z njim nikoli nisem sedel za isto mizo, čeprav me je včasih pozitivno, tudi javno, podprl. Nikoli tudi nisem bil v njegovi stranki, podpiral pa sem mnoge njegove dobre poteze in ukrepe. Sem pa tudi, čeprav večkrat tudi neuspešno, kritiziral nekatere njegove napačne poteze.
Nikoli pa Janeza Janše nisem sovražil, ker sovraštvo, ki so ga Sloveniji vsilili vodilni mediji, njim pa slovenski čredni »intelektualci« ter lumpen proletarci. To se normalnemu človeku globoko upira in se mora temu primerno tudi demonstrativno upreti. Kajti gre za najslabše in najbolj uničujoče človeško čustvo, ki vodi v vojne vseh proti vsem, kar zdaj grozi ne samo Sloveniji, ampak tudi Evropi in celemu planetu!
Zato se ti bom, dragi Robert, ko bo potrebno, v svojstvu aktivnega državljana in aktivista civilne družbe, še naprej oglašal, čeprav sem za mnoge moteči nebodigatreba oziroma zgolj kaktus in glas vpijočega v puščavi. In čeprav so časi najinega skupnega nasprotovanja – katastrofalno zgrešenemu in koruptivnemu projektu TEŠ6 že zdavnaj minili, pa žal opomina tistega časa zdaj celo tvoji novi ministri ne jemljejo dovolj resno.
Zdaj pa je čas za nekaj drugega – čas za, kot so rekli včasih – kultura in prosveta, naj naša bo osveta. Tokrat v pozitivni smeri kot čast in priznanje najverodostojnejšemu pričevalcu vseh treh totalitarizmov 20. stoletja, to je pisatelju Borisu Pahorju.
Namesto sedanjega spomenika hudodelcu želimo na istem mestu postaviti enako velik spomenik v bronu pravkar umrlemu velikanu slovenstva. Potrebujemo torej spomenik človeku, ki nas bo nenehno opozarjal na svoj jezik, kulturo, zgodovino in našo narodno bit in ki je hkrati antipod Kidriča, človeka, ki je bil njegovo diametralno in brezumno nasprotje.
Ti predlogi ne bodo povzročili resnih finančnih posledic, saj je treba bron le preliti v drugo obliko človeka. Ostali predlogi pa so finančno nevtralni!
Vse dobro ti želim in lepo te pozdravljam,
Vili Kovačič, državljan
Pripis: ob rob tega pisma pa kot opazovalec dogajanja v DZ apeliram nate, da umiriš in strezniš nekatere svoje privržence, ki očitno pijani zmage zdaj v DZ sejejo nestrpnost, primitivizem, sovraštvo, neznanje in njihovo lastno domišljavost.
