Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
“Naši predniki so bili navajeni, da so na primer v Avstro-Ogrski brali nasprotne časopise, tako da meni je popolnoma samoumevno, da moram, če hočem kaj izvedeti, brati spletno stran Nove24TV oz. popolnih nasprotnikov. Pogledati je treba torej cel spekter, seveda z distanco, rezervo, ne gre za to, da si vernik,” je poudaril sociolog dr. Bernard Nežmah in še dodal, da se tudi vojne v Ukrajini ne da spremljati, ne da bi pogledal tudi ruske medije. Sociolog in novinar se je z dr. Jožetom Možino pogovarjal o medijski pluralnosti, o aktualnem političnem dogajanju in o moči medijev pri tem, da nekoga naredijo ali pa pokopljejo. Seveda so mediji ključno vlogo odigrali tudi pri zmagi Roberta Goloba na nedavnih državnozborskih volitvah.
V sinočnjem Intervjuju je dr. Jože Možina gostil sociologa in novinarja dr. Bernarda Nežmaha, govorila sta predvsem o aktualnem političnem dogajanju, na začetku sta se dotaknila volitev. Situacija z močno zmago Roberta Goloba se Nežmahu ne zdi nekaj novega, nekaj podobnega je bilo po njegovem mnenju tudi pri zmagi dr. Janeza Drnovška ali pa dr. Mira Cerarja. Pri vseh naštetih je namreč šlo za situacije, ki so nastale v medijskem okolju, kjer je bila dominantna topika antijanšizem. Pri tem gre za ponavljanje fraz, češ da gre za zadnjo priložnost za svobodne volitve, preprečitev nadaljnjega kadrovskega cunamija in podobno. Značilno je, da ves čas vztrajajo z istimi slogani in tako Janeza Janšo pravzaprav etiketirajo z nalepko antidemokrata. Pri volitvah ne gre za izbiro kandidata, ampak se izbira proti določenemu kandidatu. Po besedah Nežmaha pa nas preteklost uči, da te zmage ne obstanejo, že na naslednjih volitvah praviloma sledi krepak padec.
Gre za očitno medijsko konstrukcijo, kar je razvidno tudi iz primera, kako so mediji na začetku napovedovali zmago KUL-a, te iste stranke pa so potem izgubile proti “novemu obrazu”. Dejstvo je, da se jim na antijanša strani uspe skupaj organizirati in dogovoriti, narediti predvolilno strategijo – videti je, da je bila slednja že vnaprej narejena, glede na to, kako velikodušno se daje ministrska mesta strankam, ki se niti niso uvrstile v parlament. Nežmah je ob tem poudaril, da so volitve premislek, strategija kako premagati tekmeca. Možina je spomnil na do Goloba kritičen nastop Sandija Češka, glede katerega je Nežmah mnenja, da je imel tako njegov (enkratni) nastop kot tudi umik nek smisel – mogoče predvsem v tem, da so v stranki SD pokazali, da so očitno edini, ki bi lahko Golobu oponirali – z umikom pa so verjetno iztržili dobro kupčijo v povolilnemu deljenju plena. Glede volitev je Nežmah še poudaril, da se mu je vse skupaj zdelo bolj kot reklamna kampanja. Na volitvah naj bi namreč imel izbiro oziroma naj bi mediji pred volitvami predstavili kandidate, njihove programe in načine, kako bodo uresničili napovedane obljube. Tega tokrat ni bilo.
Golobova plača in nagrada nista bili na dnevnem redu medijev
Nežmah je izpostavil moč medijskega grajenja šampiona in spomnil na posnetke Goloba, kako z vihrajoči lasmi prihaja v parlament – ta posnetek je cirkuliral po medijih več tednov in pomembno prispeval pri grajenju velike moči figure Goloba. Poleg tega, kaj mediji prikazujejo, je seveda pomembno tudi to, česa ne. To je veljalo za Golobovo plačo oziroma nagrado, glede katere si dominantni mediji niso belili glave. Medtem ko so se kritični mediji s tem podrobno ukvarjali, so osrednji mediji verjeli Golobu na besedo in pokazali izrazito odsotnost zanimanja za to temo. Normalno bi bilo, da bi mediji želeli izvedeti čim več o novem obrazu, vendar so se v Golobovem primeru odločili, da je bolje ne drezati v teme, ki bi zanj utegnile biti neugodne. Pri tem je na nek način sodeloval celo nekdanji predsednik Milan Kučan, ki je za Reporter dejal, da Golobova plača ni problem.
Dr. Bernard Nežmah
Povsem drugače je bilo seveda pri poročanju o Janši. Njegovo potovanje v Kijev je bil po Nežmahovem prepričanju svetovno pomemben dogodek, sploh v času, ko so politiki razumeli, da je vstop na bojno polje nekaj nemogočega. Svetovni mediji so ta dogodek uvrstili med “breaking news”, torej na naslovnice – česar pa za večino naših medijev ne bi mogli trditi. Poleg tega je zanimivo, da naši mediji tega pomembnega dogodka niso reciklirali – tako kot so to počeli z že prej omenjenim prihodom Goloba v parlament. “Mediji te naredijo, mediji te pokopljejo,” je dejal Nežmah in še enkrat poudaril ključni pomen tega, kako mediji predstavijo določeno osebo ali pa dogodek. Če pogledamo Tita, se negativnih plati še danes praktično ne omenja. Po drugi strani pa nekatere doleti demonizacija. Če nekoga označiš za fašista, je samoumevno, da gre za nedemokratično, problematično bitje in ni treba več ničesar dokazati. Vendar pa v tem kontekstu po mnenju Nežmaha antijanšizem niti ni najbolj posrečen izraz – podobno se je namreč dogajalo tudi, ko je vlado vodil Lojze Peterle ali pa Andrej Bajuk. Desne vlade nekako zavijejo v folijo apriorne negativnosti in če je treba, iznajdejo tudi nov izraz. Nežmah je namreč izpostavil iliberalno demokracijo, izraz, ki ga sociologija prej ni poznala, sedaj pa je postal etiketa, ki opiše Poljsko, Madžarsko in Slovenijo pod vladavino Janeza Janše. Gre torej za etiketo, ki služi degradaciji medijske podobe.
Obračun s prejšnjim režimom priročna taktika, ko veš, da ne boš mogel uresničiti svojih obljub
Možino je še zanimalo mnenje o grožnjah in pozivih k likvidaciji – kar se je v času protestov dokaj redno dogajalo. Netoleranca drugačnosti je po Nežmahovih besedah nekakšna tradicija partijske Jugoslavije, v kateri so bili mnogi izključeni iz družbe oziroma so družbo po titoistični sestavljale samo določene skupine. To z demokracijo, ki predvideva iskanje nekega skupnega modusa vivendi seveda nima nič skupnega. Možina in Nežmah sta govorila še o napovedih in obljubah Roberta Goloba, glede nekaterih stališč je namreč že diametralno spremenil svoje mnenje – sem na primer spada njegova napoved, da bo uporabil vsa pravna sredstva, da eliminira pogodbo za nakup oklepnikov. Poudariti je tudi treba, da je obračun s prejšnjim režimom priročna taktika, ko veš, da ne boš mogel uresničiti svojih obljub. Nežmah sicer pričakuje živahen in permanenten konflikt za pozornost znotraj nove vlade, torej boj za to, kdo si bo pripisal morebitna pozitivna dejanja. Glede Alenke Bratušek in Marjana Šarca sociolog meni, da je Golob poravnal nekakšen dolg, s tem da jima je ponudil ministrska mesta. Oba akterja sta namreč gotovo že vnaprej vedela, da bo njun molk v predvolilni bitki hkrati pomenil tudi njun politični pogreb.
S spremembo zakona o RTV želijo postaviti svoje igralce
Nežmah in Možina sta se pogovarjala še o tem, kaj sploh je dogodek in kdo odloča o tem, kaj bo dogodek. Govorila sta tudi o tem, zakaj so mediji predvsem v rokah leve tranzicije in kaj pomeni nov zakon o RTV Slovenija. Kaj pomeni napoved, da bo novi zakon depolitiziral javni medij – pomeni da RTVS ne bo več levo usmerjena? “Če reče to politik, človek z razumom tega ne more vzeti resno,” je Nežmah komentiral obljubo o depolitizaciji. Spomnil je tudi, da trenutni zakon o RTVS velja že več kot 15 let, kar pomeni da vsaj šest ali sedem vlad v njem ni videlo nekega večjega problema. To, da imenovanje programskih svetnikov ne sovpada z mandatom, so vlade do sedaj sprejemale, ta vlada je pa očitno sklenila, da bo stvar preuredila. Seveda si vsaka vlada želi biti prikazana v najlepši luči. Podobno se je sicer zgodilo že v devetdesetih, ko so v času Drnovškove vlade sprejeli nov zakon, da bi se znebili direktorja RTVS Žarka Petana. Pri sprejetju novega zakona o RTVS gre v prvi vrsti za to, da se postavi nove oziroma svoje igralce. Vendar pa je, ob predpostavki, da RTVS zadeva vse državljane, precej problematično, da predlog zakona pripravi zgolj ena civilna družba, vladajoča koalicija pa nato to implementira v zakon. Glede tega bi bila vsekakor potrebna širša razprava.
