Piše: Peter Marko Tase
V zadnjem letu so Združene države Amerike doživele inflacijo, ki je višja kot kadarkoli v zadnjih 40 letih. Morda najbolj boleče gonilo inflacije so bile v nebo vpijoče cena bencina na črpalkah. Ko je predsednik Joe Biden prisegel, je povprečna maloprodajna cena bencina znašala 2,38 dolarja za galono. Danes znaša povprečno 4,23 dolarja za galono. V nekaterih delih države je cena celo presegla 6,90 dolarja za galono. To ni bilo naključje. To ni bil nenamerni stranski učinek. Prav tako ni bila glavna posledica vojne v Ukrajini. To je posledica zelenih fanatikov iz Bidnove administracije, ki se zavzemajo za »zeleni novi dogovor« (Green New Deal). Američanom so dejali, da bodo to storili. In svojo obljubo so držali. Zdaj pa so demokrati ugotovili, da imajo težavo.
Naraščajoče cene goriva so za Joeja Bidna nov volilni glavobol. Republikanci ga obtožujejo, da se zavzema za »radikalno protiameriško energetsko agendo«. Demokrati pa krivdo pripisujejo pohlepnim naftnim podjetjem in napadu ruskega voditelja Vladimirja Putina na Ukrajino. Medtem ko nekateri trdijo, da je kriza priložnost, potrošniki občutijo pritisk, kar je najnovejša zapletena težava ameriškega predsednika, ki po 14 mesecih na položaju očitno ne more najti predaha. Predsednik Biden je začel vojno proti ameriški energiji in bi raje kupoval plin od Madurovega režima v Venezueli ali Vladimirja Putina kot od Američanov, ki služijo denar v Ameriki. Američanom ni všeč, da za polnjenje rezervoarja plačajo štiri, pet ali sedem ameriških dolarjev za galono.
Napad Bidnove administracije na proizvodnjo nafte in plina se je začel že med njegovo kampanjo, ko je med debato obljubil: »Nobenega vrtanja več na zveznih zemljiščih. Nič več vrtanja na morju. Naftna industrija ne bo mogla še naprej vrtati.«
To je obljubil Američanom in to obljubo je izpolnil že prvi dan svojega mandata – preklical je naftovod Keystone. Naslednji teden je ustavil vso prodajo zveznih zakupnin za nafto in plin ter tako ustavil razvoj tistega dela gospodarstva, ki proizvede 24 odstotkov ameriške energije. Sedmega maja je Bidnovo notranje ministrstvo objavilo načrte za prepoved črpanja nafte in plina na 30 odstotkih ameriških zveznih zemljišč. Prvega junija je Biden preklical zakupne pogodbe na severnem pobočju Aljaske, kar je pomenilo 16 milijard sodov nafte, ki so ostali v mirovanju. Biden je 7. oktobra odpravil Trumpovo dovoljenje za prestrukturiranje predpisov. 29. oktobra je Bidnovo notranje ministrstvo začelo uporabljati »družbene stroške« ogljika, kar je nova vrsta analize, ki je kongres nikoli ni uzakonil in je namenjena potrjevanju ali zavračanju dovoljenj. 21. marca, le pred nekaj tedni, je Bidnova komisija za vrednostne papirje in borzo objavila novo uredbo, katere namen je zmanjšati naložbe v nafto in plin ter s tem »odrezati« kapital od vrtanja. Ponudba in povpraševanje sta bila določena že od nekdaj, vendar je Bidnova administracija vodila vojno proti ponudbi in cene so skokovito narasle. To ni naključje. To ni Putin. Gre za Joeja Bidna, demokrate ter njihov Green New Deal. Demokrati zdaj obupno iščejo politični izgovor, da bi za posledice tega, kar so obljubili, da bodo storili Američanom, okrivili nekoga drugega.
Bidnovo predsedovanje je kot zakleto, saj ga težijo nadaljevanje covida-19, inflacija, ki je ušla izpod nadzora, nori voditelj v Rusiji in zdaj še naraščajoče cene energije, ki volivce udarjajo po žepu. Volivci namreč želijo, da bi lahko kupili gorivo za svoje avtomobile in pri tem ne bi porabili sto dolarjev.
Cene na črpalkah, ki so prejšnji konec tedna dosegle rekordno višino, so naraščale že dolgo pred ruskim napadom na Ukrajino, saj si je povpraševanje opomoglo od zastojev zaradi novega koronavirusa. Ob napovedi prepovedi uvoza ruske nafte v ZDA je Biden skušal to preoblikovati v »Putinov dvig cen«. Bela hiša ima v letošnjem volilnem letu težko delo, inflacijska kriza pa bo konec leta 2022 obrnila razmerja v ameriškem kongresu.
Peter Marko Tase je avtor in urednik dvanajstih knjig o paragvajski zgodovini in zunanji politiki.
