Znova bil povabljen je Slovenec
v gledališče, saj na štiri leta
enkrat se spodobi, je sprejeta
stvar bila, ne bo Sonetni venec.
Zdaj za dušo, za duševno hrano
dobro naj izvoli si predstavo,
takšno kvalitetno, skratka pravo,
mu bilo je na izbiro dano.
Zadnje čase se je v gledališču
več komedij žlahtih odvrtelo,
z dramo na glavíco prav zadelo
se na odrskem je prizorišču.
Da Slovencu važna je kultura,
podučen od malih nog je redno,
vzgajan, kaj pogledati je vredno,
kakšna torej je kulture ura.
Bo izbral, so rekli, si izvolil
bo za leta štiri vsa naslednja
gledališka dela sama zgledna,
slabega si res ne bo dovolil.
A pokaže slednjič, da dopade
se od vsega mu le pantomima,
najbolj gruča lutkic, ki zgolj kima,
lutke, ki da se imajo rade.
Bolj ko te po odru frfotajo,
bolj ko v igri so golobčki sivi,
bolj očem se zdijo zanimivi,
tudi če sploh letati ne znajo.
Dobro, glej, rojak, boš pač spet pasel
drugega nič kakor zgolj zijala,
to ubožna pamet je izbrala,
ni Slovenček še igrač prerasel.
