3.9 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

Napihnjena retorika političnih marionet

Piše: Dr. Matevž Tomšič

Letošnja kampanja pred domnevno prelomnimi parlamentarnimi volitvami spet ni prinesla kaj dosti vsebine. (Pre)številna predvolilna soočenja so jo – kar bo morda zvenelo nekoliko paradoksalno – napravila bolj dolgočasno. Ogledati si vsa od njih bi pomenilo velik preizkus mentalne vzdržljivosti. Iz oddaje v oddajo se ponavljajo ene in iste puhlice, ene in iste obrabljene parole. Za prenekaterega politika lahko rečemo, da če ste videli en njegov nastop, ste videli vse. Kakšnih izvirnih, a realno uresničljivih idej večina preprosto ne premore.

Vstop v kampanjo se je zgodil v zelo naelektrenem političnem ozračju. To se je ustvarjalo že vse od nastopa aktualne vlade, ko se levi del slovenske politike preprosto ni mogel sprijazniti s tem, da ni več na oblasti. Zato je začel s pomočjo svojega medijskega in civilnodružbenega omrežja vlado sesuvati, še preden se je konstituirala. Če si prikličemo v spomin vse poskuse njene zamenjave, od medijske gonje in uličnih protestov prek konstruktivnih nezaupnic, ustavnih obtožb in interpelacij, potem lahko rečemo, da se uspešnost Janševe ekipe kaže že samo v tem, da se je obdržala »v sedlu« do rednih volitev.

Tako ni čudno, če spremlja predvolilne aktivnosti takšna mera živčnosti in medsebojne odbojnosti. In kar je na prvi pogled paradoksalno, pri tem najbolj izstopajo tisti, ki so jih sicer polna usta strpnosti, spoštovanja in dostojanstva. No, pri naših kulovcih smo že vajeni, da njihove visoko leteče parole spremlja besno zmerjanje in obračunavanje s tistimi, ki jih imajo za svoje sovražnike. Takšen pristop je ubral tudi novokomponirani favorit postkomunistične globoke države Robert Golob. Če prvi ne morejo preboleti izgube oblasti, slednji ne more preboleti izgube odlično plačane službe vodilnega menedžerja državnega energetskega podjetja.

Novi »rešitelj« ponuja približno toliko svežine, kot so jo njegovi predhodniki. Ti so se vsaj toliko potrudili, da so ustanovili vsak svojo stranko, medtem ko je Golob preprosto prevzel eno od že obstoječih strank in jo prilagodil svojim potrebam.  Če sta se Miro Cerar in Marjan Šarec vsaj delala, da predstavljata nekakšno sredinsko usmeritev brez ideološkega predznaka, je bilo pri Golobu že na začetku jasno, da se umešča trdno na levico (podobno kot njegov vzornik in nekdanji strankarski šef  Zoran Janković). Njegovo opletanje s »fašizmom«, ki ga pripisuje svojim nasprotnikom na desnici, je jasen dokaz za to. Podobno velja za dobrikanje nevladnim organizacijam, zbranim v okviru pobude Glas ljudstva, kjer gre v večini za zelo radikalne levičarje (ki so še najbližji stranki Levica). On bi z njimi kar sklenil koalicijo. Še več, pripravo in vlaganje zakonskih predlogov bi prepustil »civilni družbi«. To pomeni, da svoje stranke oziroma gibanja sploh ne vidi v vlogi zakonodajalca. Oni bodo samo orodje za uveljavljanje rešitev, ki jih bodo pripravili drugi. Bolj jasen dokaz za to, da gre za politične marionete, bi težko dobili!

Tiste, ki upravljajo s tovrstnimi marionetami, je zelo strah, da bi sedanja vladajoča koalicija ponovila mandat. To bi namreč zelo oslabilo njihov položaj, saj bi prav verjetno prišlo do dokončne prekinitve finančnih kanalov, prek katerih se pretežno z javnim denarjem napaja njihovo omrežje, njihove nevladne organizacije, njihovi mediji. Zato kulovci skupaj z Golobom ubrano ponavljajo izmišljije o spodkopavanju demokracije,  pravne države in vsega drugega s strani aktualne vlade. Pri tem gre za tipično projekcijo njihovega početja na druge. Edini, ki so svojega glavnega sovražnika pred volitvami poslali v zapor, so bili njihovi politični botri.

Dr. Matevž Tomšič je sociolog, univerzitetni profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine