Piše: Matej Leskovar
Šele nekaj dni je minilo od volitev, a se je tako v Novi Sloveniji kot v katoliškem prostoru (in v reviji Domovina, kjer Lisjak Gabrijelčič to odkrito zagovarja) začelo lobiranje za ljudskofrontno koalicijo.
Preteklost neke iluzije ali kaj je ljudskofrontna koalicija?
Leta 1936, po zmagi nacistov v Nemčiji in začetku španske državljanske vojne, so komunisti po navodilu Moskve začeli v Evropi iskati zaveznike. Do takrat je to bilo nepojmljivo. Toda zaradi »boja proti fašizmu« je Stalin spodbudil tovrstne povezave v Evropi. Ljudskofrontne so bile leve koalicije, sestavljene okrog komunistov, ki pa so medse sprejele tudi kakšno sredinsko, meščansko stranko. Zgodbo o Ljudski fronti je popisal francoski zgodovinar François Furet v delu Preteklost neke iluzije. Tudi Furet je bil v mladih letih – komunist.
V Sloveniji smo dobili ljudskofrontno koalicijo l. 1941, ko so komunisti ustanovili OF skupaj z levimi odpadniki liberalcev in z levimi katoličani. Šele Kocbekov pristop k OF je tej teroristični organizaciji omogočil širitev baze. Po vojni je kocbekovstvo postalo med izobraženstvom paradigma. Ko je Kocbek izgubil šoferja in limuzino, je pridobil disidentski obstret. Del duhovščine je sodeloval z Udbo. 1990 ni nihče problematiziral katoličanov, zaposlenih v držani upravi, pa tudi takih ne, ki so urednikovali pri kocbekovski Reviji 2000 ali zagovarjali sodelovanje kristjanov s partijo.
Izgubljena devetdeseta ali greh, ki ga katoliki ne smejo ponoviti
Kmalu po ustanovitvi so v SKD na obrobje potisnili člane, ki so bili dosledni antikomunisti. Stranko so prevzeli kocbekovci, ki so partiji dolgovali izobrazbo pa tudi kariero. Nekateri krščanski politiki so (prim. knjigo Razdalje do sveta!) sodelovali z Udbo. Tega ni mogoče pripisati Peterletu, a je zagrešil nekaj enako usodnega – bil je kocbekovec. Zato mu po volitvah l. 1992 ni bilo težko vstopiti v koalicijo z LDS – in tovrstne koalicije (LDS + ena od desnih strank) so zaznamovale celo desetletje. Dokončno je to dinamiko prekinila šele vlada Janeza Janše l. 2004.
Ljudskofrontne koalicije so bile za levico pomembne. Po eni strani so tem strankam v času, ko se je Zahod še spominjal komunizma, »krščanske« stranke dale določeno legitimnost. Nekaj ljudi, povezanih z njihovim vodstvom, je dobilo državno službo, levica pa je v miru privatizirala, obnovila je svoj vzporedni mehanizem in neusmiljeno ropala Slovenijo.
Tovrstno povezovanje s komunisti je bilo razlog, da je l. 2000 dr. Andrej Bajuk ustanovil stranko Nova Slovenija. Ta je v staromeščanskih krogih začela izgubljati ugled, ko se ji je pridružil Peterle, še bolj pa po pridružitvi ljudi, povezanih z zadnjo generalno tajnico in grobarko SKD – Hildo Tovšak. Stranka je pod Ljudmilo Novakovo kazala simptome peterletovskega kocbekovskega virusa, a se je pod vodstvom Mateja Tonina dobro izkazala. Zato je marsikoga, ki pozna preteklost krščanske demokracije, zaskrbelo, ko je Tonin pred dnevi Robertu Golobu ponudil sodelovanje, dozdevno z namenom da bi Levica ne prišla v vlado.
Protikomunizem danes – zakaj ne sme priti do ljudskofrontne koalicije
Zakaj so levo-desne koalicije, v katerih ima leva stran večino, nesprejemljive? Odgovor je preprost. Pojasnjuje, zakaj je levica zadnji Janševi vladi očitala demontažo države, pa tudi, od kod občasne zahteve za Janšev umik.
V Sloveniji se tranzicija ni končala. Postali smo sicer del zahodnih političnih in obrambnih organizacij, uvedli smo demokracijo, tržno ekonomijo, vsaj na papirju tudi človekove pravice, čeprav daje pregon »sovražnega govora«, tj. kritike socliberalnih politik (LGBT, migranti, ipd.), možnost za ukinjanje svobode govora in političnega delovanja. Pri tem pa imajo pravni in/ali moralni nasledniki nekdanje komunistične partije še zdaj pod nadzorom vse ključne segmente naše države in družbe, obvladujejo medije in gospodarstvo.
Pod komunizmom je bila komunistična partija edina dovoljena stranka. Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL) je povezovala društva . Njena naslednica je danes »civilna družba« – sem de facto spadajo samo tiste nevladne organizacije (NVO), ki črpajo velike vsote iz proračuna in dajejo kruh potomstvu 3000 najvidnejših revolucionarno-partijskih družin (zaradi kaktusarskega društva se nihče ne obreguje ob vlado!). Toda civilna družba ni pomembna samo kot sredstvo za preživetje partijske »omladine«: je tudi sredstvo za moralno korupcijo slovenske družbe in za povezavo z najbolj destruktivnimi NVO levoliberalnega Zahoda, kot sta Sorosev Open Society institute in Planned Parenthood. Kot je predsednik Janša pokazal na zadnjem predvolilnem soočenju, je v zadnjem desetletju levih vlad dobila »civilna družba« iz proračuna več denarja kot za gradnjo študentskih domov in domov za ostarele skupaj!
Drugo pomembno področje je gospodarstvo. Na vprašanje, zakaj je antikomunizem pomemben še danes, ko se celo starši naših 20-letnikov komunizma skoraj več ne spomnijo, je odgovoril Rado Pezdir s knjigo Vzporedni mehanizem globoke države. Gre za to, da se iz proračuna za potrebe naših nekdanjih komunistov prek raznih obvodov prečrpavajo milijarde dolarjev na razne skrivne račune v tujino. Samo nekdanjega zunajbilančnega jugoslovanskega premoženja so si, kot je pokazal Domagoj Margetić v Krvavih balkanskih milijardah, slovenski komunisti v 90. letih 20. st. , razdelili v vrednosti več kot 40 milijard dolarjev (država, ki za to ni vedela, pa je odplačevala svoj del jugoslovanskega dolga!). Koliko proračunskega denarja so nasledniki komunistične partije prečrpali od osamosvojitve, lahko le slutimo!
Tretje področje, kjer komunistične naslednice usodno vplivajo na Slovenijo, pa je kadrovsko – levica ves čas skrbi za to, da vodilna in najbolje plačana mesta v tej državi zasedajo biološki potomci 3000 najpomembnejših revolucionarnih, udbo-partijskih družin. Za razliko od potomcev vodilnih nacistov v Nemčiji so ti še zmeraj prisesani na državne jasli.
Če bi NSi sprejela morebitno Golobovo ponudbo za vstop v koalicijo, bi postala soodgovorna za še 10 let nekomunistov v opoziciji. Volivci bi izgubili zaupanje, ponovila bi se 90. leta 20. st., NSi pa bi postala soodgovorna za vzdrževanje mehanizmov, prek katerih levičarji perejo denar in prelivajo sredstva iz proračuna v davčne oaze.
Zato je bistveno, da NSi ne ruši enotnosti med nekomunisti. Našo desnico namreč še zmeraj združujejo tri, za blaginjo Slovenije ključne naloge, za katere si Janševa SDS vsa leta zvesto prizadeva:
1) konec financiranja na proračun prisesane »civilne družbe«, ki je bankomat za potomstvo udbo-partijcev;
2) razbitje vzporednega mehanizma globoke države – ropanje gospodarstva in proračuna se mora nehati, denar je treba dobiti nazaj tudi iz zasebnih računov v tujini;
3) uničenje privilegiranega »fevdalnega« sloja – potomci revolucionarjev morajo biti izenačeni z neprivilegiranimi državljani.
Dosego teh ciljev je kocbekovska ljudskofrontna politika preprečila v 90. letih 20.st. Danes bi jih podobna koalicija dokončno pokopala in potrdila suženjstvo Slovencev za naslednjih 50 let.
Hkrati pa te tri točke pojasnijo levičarsko vpitje da »mračnjaški« Janez Janša demontira slovensko državo. V resnici je spet demontiral tisto, kar motivira naslednike komunistične partije – in s tem znova reševal slovensko državo. Toda naloga še ni končana – šele izpolnitev teh treh nalog bo dokončala tranzicijo … – za kar bomo potrebovali dva zaporedna mandata naše vlade. Z Novo Slovenijo kot eno od partneric.
Matej Leskovar, Slovenija
