Ponedeljkov kviz televizijski
prav zares kaj prida ni oddaja,
tisto, kar zvečer se tam dogaja,
marsikdaj odgovori so nizki.
Mislil si udarce, saj sprašuje
v kvizu se in kviz ni boks seveda?
Ne, pravilna moja je beseda,
tukaj bolj z udarci se tekmuje.
A kot v tekmi vsaki je najhuje,
ko zabije sam si tekmovalec
iz nevednosti močan udarec,
rezultat ki končni zaznamuje.
Se šopiril tokrat je novinec,
s kvizi ki domač ni, ker solira,
ko je sam, neumnosti razdira,
vede kot razvajen se edinec.
Genski mu zapis tako veleva,
biti moram glavni in edini,
kakor ptič odmaknjen, na višini,
da bo imenitnejša zadeva.
Sekal, segal je fantin v besedo,
dal odgovore brez repa, glave,
jih razglašal samcat sam za prave,
drugo je imel za strašno bedo.
Vprašan ko je bil, mu narcisizem
brž odgovor takle je prišepnil,
je zakrilil, skorajda počepnil
in odvrnil: Mar to ni fašizem?
Mu povejo, da ga lomi strašno,
ne prenese kuštravec resnice,
vidi v vseh odgovorih krivice,
spet nazaj useka samopašno.
Cinično se smeje, ko spet kiksne,
se grimase delajo mu same,
ko sotekmovalka stvar povzame
in pove, to so ideje fiksne.
Vsak odgovor v prazno odmetava,
hoče biti kul, pa ne pomaga,
kar bilo naj kul bi, žal omaga,
kot golob izpraznjen odletava.
Končno dá odgovor pritrdilen,
a zato, ker ni dojel vsebine,
je pritrdil iz srca globine,
vtis da daje skrajno infantilen.
