Piše: Frančiška Franca Buttolo
Po osamosvojitvi in demokratizaciji sem v krogih, ki dobesedno sovražijo sedanjega predsednika vlade, Janeza Janšo, velikokrat slišala, da se Slovenci ne bi smeli deliti na leve in desne. Udeleženci takšnih pogovorov so se vedno strinjali, da je za nastajanje novega razkola kriv prav ta vodja «janšizma«, torej novodobnega fašizma.
Še več, udeleženci tovrstnih pogovorov so tudi prepričani, da je v naši družbi delitev na levico in konservativno desnico nedopustna tudi zato, ker je zelo nevarna. Dejstvo je namreč, da udeleženci teh pogovorov, ki jih lahko pogosto slišimo v katerem od morja ljubljanskih «kafićev«, trdno verjamejo, da slovenska družba v resnici skoraj ni več slovenska, temveč da je večnarodna in multikulturna. To večnarodnost in multikulturnost, govorijo, pa bi morali še povečati in utrditi, predvsem na vsakokratnih parlamentarnih volitvah.
Težko je reči, da udeleženci tovrstnih pogovorov v večnarodnih in multikulturnih «kafičih« nimajo prav. Velik del prebivalstva v Sloveniji namreč res izvira iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, torej z Balkana. Zato razkol med levico in desnico – v tako rekoč že skoraj manjšinskem slovenskem narodu – v očeh drugih narodov v Sloveniji lahko pomeni samo eno: slovenski nacionalizem, s tem pa tudi fašizem. Zelo nevaren fašizem, o katerem je potrebno obvestiti najvišje uradnike Evropske skupnosti. Dejstvo je namreč, da v Sloveniji skoraj ni več družine, ki bi se lahko – brez tveganja, da bo porušen družinski mir – zavzemala za avtohtono slovensko kulturo, za avtohtono slovensko verovanje (pretežno katoliško) in ob volitvah v parlament predvsem za slovenske politike, ki bi branili slovenske narodne zahteve, ne pa predvsem zahteve vseh drugih, večinoma z Balkana priseljenih pripadnikov različnih narodov. Z zaskrbljenostjo se zaradi vsega tega sprašujem, ali je obstoj slovenskega naroda že tako ogrožen, da imamo v borbi za njegov obstanek na razpolago samo še domoljubje, poudarjeno domoljubje, kot skozi vso zgodovino, ki pa je zdaj, v dobi multikulturnega globalizma, izenačeno s fašizmom. Kaj pravzaprav sploh lahko še dosežemo na volitvah? Kolikor se zgodi, da bodo domoljubne stranke osvojile prepričljivo večino, se bodo takoj začeli protifašistični protesti. Se bodo takoj začele protifašistične pridige in sankcije v najvišjih uradniških krogih Evropske unije. Ase bodo takoj začeli štrajki izkoriščanega delavstva, ki bo za zgled dajalo jugoslovansko delavsko samoupravljanje. Se bo takoj oglasilo sto pravnic in pravnikov – ali pa tudi ne, vsaj ne povsem – ampak samo na najvišjih pravniških položajih v državi Sloveniji. V tisti Sloveniji, ki ne sme kršiti niti najmanjšega pravniškega pravila, ko je na oblasti desna vlada, pa čeprav gre le za nošenje mask v največji epidemiji vseh časov. Kar zadeva pravo in upoštevanje njegovih zahtev, v Sloveniji pač ni milosti.
Zaradi vsega tega, po izvoru neslovenski državljani, tako vneto in podrobno poročajo Evropski uniji, naj z vsemi sredstvi prepreči vse, do zadnjega, slovenske poskuse obsodbe komunističnih zločinov med revolucijo v drugi svetovni vojni in po njej, v Titovi Jugoslaviji. V tej luči moramo razumeti skrajno protislovensko in nedemokratični poklon «šefice« EU na Bledu, pod vrhovnim simbolom Slovenije, najpomembnejšemu slovenskemu članu komunističnega centralnega komiteja Jugoslavije, in zadnjemu pomembnemu šefu slovenskega centralnega komiteja. Ne, «šefica« EU ni komunistka, je samo dobro obveščena glavna evropska politična uradnica, ki ve, da v Sloveniji Slovencev praktično ni več. Zato ta neznatna podalpska skupinica domorodcev ne bi smeli ustvarjati novega razkola, ki je dosegel vrh med drugo svetovno vojno, in smo ga v socialistični Jugoslaviji, pod Titovim modrim vodstvom, že skoraj povsem preboleli. Verjetno pa ima EU v svojih načrtih tudi kako jugovzhodno regijo, v kateri bodo nekdanje jugoslovanske republike spet povezane. Kučan bi bil pri takšnem političnem načrtu ali projektu zelo dobrodošel svetovalec. Tu vidi slovenska levica svoje nove priložnosti za ponovno uveljavitev slovenske komunistične politike.
Prav zaradi vsega tega vse pogosteje slišimo v naših «kafićih«, ki so jih polni skoraj vsi slovenski kraji, da bi morali ponovno uveljaviti čim več osnov nekdanje, socialistične samoupravne družbene ureditve – kljub napaki, ki so jo zakrivili tako imenovani osamosvojitelji, ko so brezobzirno zrušili vse pozitivne pridobitve socialističnega samoupravljanja. Kako so le mogli, fašisti? Saj je prav socialistično samoupravljanje doslej delavskemu razredu v Sloveniji edino zagotavljalo dostojanstvo in pravično plačilo.
Frančiška Franca Buttolo, Slovenija
Pripis
Sem velika občudovalka italijanske kulture, vendar s slovenskim priimkom Buttolo – s poudarkom na prvem samoglasniku, na u, zaradi česar morata biti za njim dvakrat črka t, ne pa s poudarkom na predzadnjem samostalniku o, kot bi bilo prav, če bi bil moj priimek italijanski. Gre namreč za priimek zavedne slovenske družine iz Beneške Slovenije. Prosim, vtipkajte na Googlu besedi «casa Buttolo«)
