Potrebna je solidarnost demokratičnih držav

Piše: dr. Andrej Umek

Za trenutno stanje v svetu je značilna, vsaj po moji oceni, konfrontacija med demokratičnimi državami in blokom komunističnih diktatur, ki želijo razširiti svoje področje obvladovanja s ciljem, da bi nekoč v prihodnosti obvladovale ves svet. Fokus tega konflikta je v tem trenutku Tajvan. Bistvo tega konflikta pa je v tem, da želi komunistična Kitajska kot naslednji korak pri širjenju svojega totalitarizma tega izvoziti še v sicer demokratični Tajvan. Kaj bo naslednji korak, če jim v Tajvanu uspe, sicer ne vemo, lahko pa smo gotovi, da bo sledil. Eventualni uspeh v Tajvanu bi komunistično Kitajsko prej opogumil, da bi naredila še drznejše korake proti svetovni dominaciji. V interesu demokratičnih držav je, da ta komunistični ekspanzionizem preprečijo. Za to pa je potrebna solidarnost demokratičnih držav. Mislim, da je solidarnost demokratičnih držav osnovna zahteva našega časa, zato ji tudi namenjam to kolumno. Na svetu obstajajo seveda še številne gospodarsko in  socialno manj razvite države, ki praviloma niso zgledne demokracije in v ta osnovni konflikt ne posegajo. Pristaši komunističnega ekspanzionizma pa so prepričani, da si jih bodo z lahkoto podvrgli, ko bodo dovolj oslabili ali celo uničili vodilne svetovne demokracije ZDA in EU.

Prepričan sem, da mojo tezo, da je za zagotavljanje blaginje in varnosti ključna solidarnost demokratičnih držav, potrjujejo dogodki v Evropi in tudi globalno v nekaj več kot zadnjih sto letih. In obratno, kadar te solidarnosti ni bilo, je to nas, prebivalce Evrope, zelo prizadelo. Zelo drago stalo. Ker se vse preveč egocentrično misleči voditelji Antante po 1. svetovni vojni niso zavedali potrebe po solidarnosti demokratičnih držav, so storili dve osnovni napaki.

Prva je bila, da so z nesmiselno strogimi mirovnimi pogoji spodbudili nastanek nacizma v Nemčiji. Vsem, ki se s to temo želijo seznaniti, priporočam knjigo: Leon Degrele, Hitler born at Versailles. Nadalje so v Evropi oblikovali nove države, ki niso bile v skladu z demokratično voljo prebivalstva. Zato je vsaj del tega prebivalstva razočaran nad postopki demokratičnih držav začel simpatizirati ali celo podpirati enega ali drugega od vodilnih dveh totalitarizmov.

Države se niso uprle komunistični revoluciji v Sovjetski zvezi
Druga napaka je bila, da demokratične države niso ali vsaj ne v zadostni meri podprle kontrarevolucije v Rusiji in tako omogočile nastanek komunistične Sovjetske zveze. Tema osnovnima napakama je sledilo še več drugih. Naj omenim samo pomanjkanje solidarnosti med demokratičnimi državami, ki je vodilo do Münchenskega sporazuma, s katerim sta Velika Britanija in Francija demokratično Češkoslovaško prepustili nacistični Nemčiji. Ali pomanjkanje solidarnosti, ki je omogočilo komunistični Sovjetski zvezi zasedbo baltskih držav Estonije, Latvije in Litve in zimsko vojno proti Finski. Več o tem si zainteresirani bralec lahko prebere v knjigi Jareda Diamonda: Pretres (Upheaval). Vse te napake, ki imajo isti skupni imenovalec, to je pomanjkanje solidarnosti med demokratičnimi državami, smo zelo drago plačali. Sledila je druga svetovna vojna in po njej komunistično zasužnjenje Srednje in Vzhodne Evrope, tako tudi Slovenije. Vsem nam, ki se čutimo zavezani demokraciji, svobodi in spoštovanju človekovih pravic, se je zdelo, da se je uveljavilo spoznanje o smiselnosti in nujnosti solidarnosti med demokratičnimi državami.

Ustanovljena sta bila tako Nato kot Evropska unija. Hladna vojna, v katero se je prevesila 2. svetovna vojna, je vodila do Vojne z imperijem zla (War on evil Empire) Reaganove administracije, ki se je zmagovito zaključila s padcem komunizma v Vzhodni Evropi in tudi pri nas v Sloveniji. Slovencem je prav ta solidarnost med demokratičnimi državami omogočila oblikovanje naše demokratične in suverene države. Sam sem bil ob času naše osamosvojitve trdno prepričan, da propad komunizma v Srednji in Vzhodni Evropi pomeni tako evidenten dokaz o nujnosti solidarnosti med demokratičnimi državami, da bodo demokratične države gradile sovjo ekonomsko in zunanjo politiko na tej osnovi.

Slovenija mora vztrajati
Kasnejši dogodki namreč kažejo, da se pojem solidarnosti demokratičnih držav le ni v celoti uveljavil, ni postal osnova vsake politike teh držav. Protagonisti Vojne z imperijem zla so kar nekako pozabili, da obstaja še vedno totalitarna komunistična Kitajska in dogodki podobni onim pred 2. svetovno vojno so se začeli ponavljati. Velika Britanija je neodgovorno Hongkong prepustila komunistični Kitajski, ki sedaj tam res da postopoma uvaja svoj totalitarni komunizem. Komunistična Kitajska opogumljena s tem svojim uspehom sedaj postavlja nove zahteve, kot je razširitev svoje totalitarne oblasti tudi v Tajvan. Resnično upam, da so te zadnje zahteve komunistične Kitajske le ponovno oživile zavedanje, da nam edino solidarnost med demokratičnimi državami zagotavljata mir, demokracijo in blagostanje. V tej luči vidim zadnje nastope predsednika slovenske vlade Janeza Janše, ko je izrekel vso podporo demokratičnemu Tajvanu. Resnično upam, da bo pri tem svojem pogledu tudi vztrajal in da bo Slovenija pod njegovim vodstvo znala prepričanje o nujnosti solidarnosti demokratičnih držav razširiti tudi na EU. Pravkar uspešno zaključeno predsedovanje Svetu EU je dobra osnova za to. Reakcija vseh neokomunistov, jugonostalgikov in vseh, ki demokratični Sloveniji ne želijo nič dobrega bila pričakovana. Vendar to samo dokazuje, da smo na pravi poti. Preprečiti moramo ekspanzijo totalitarnega komunizma in to kjerkoli na svetu.

Naj zaključim z mislijo, da je solidarnost demokratičnih držav nujen predpogoj za mir, demokracijo in blagostanje v svetu. Mogoče pa smo ravno Slovenci zaradi svojih zgodovinskih izkušenj primerni za promocijo te solidarnosti. Res škoda, če te priložnosti ne bi polno izkoristili.