Piše: Samo Vidovič
Nekdanji vrhunski slovenski smučarski skakalec Primož Peterka je prijeten in odkrit sogovorec. Pogovarjali smo se o njegovih največjih uspehih, trenerski karieri in ga povprašali, kako se počuti na Koroškem, kjer trenira otroke ravenskega Fužinarja.
Biografija
Primož Peterka, letnik 1979, prihaja iz vasi Prikrnice blizu Moravč. Tam je začel tudi trenirati smučarske skoke. Potem se je včlanil v SK Triglav Kranj. Dvakrat, v letih 1997 in 1998, je osvojil kristalni globus za najboljšega skakalca v svetovnem pokalu. Ekipno je osvojil bronasti medalji na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju 2002 in na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu 2005. Kot prvi Slovenec je skočil čez 200 metrov in leta 1997 osvojil novoletno turnejo štirih skakalnic. Peterka je velika legenda slovenskega športa, eden naših najuspešnejših športnikov vseh časov.
DEMOKRACIJA: Gospod Peterka, zdaj ste trener pri skakalnemu klubu Fužinar Ravne. Kako se počutite na Koroškem?
Peterka: V klubu sem trener oziroma pomagam Fužinarju od julija, kolikor lahko. Ne manjka mi ničesar, prav dobro se počutim na Koroškem. Sprejeli so me zelo dobro, jaz pa sem tudi rad med ljudmi.
DEMOKRACIJA: Kako je prišlo do sodelovanja?
Peterka: Pobudnik je bil predsednik kluba Jure Krajnc. O tem sva se pogovarjala že leta 2020. Vprašal me je, ali bi pomagal klubu. Strinjala sva se, da sva oba za to, potem sva se dogovorila o sodelovanju.
DEMOKRACIJA: Koroška, predvsem Črna, je bila pred davnimi leti eden od centrov skakalnega športa v Sloveniji. Ali se lahko tisti časi spet vrnejo?
Peterka: Skakalni šport na Ravnah je zamrl sredi devetdesetih let. Naj povem, da sem na takratni skakalnici na Ravnah tudi sam skakal. Kot zanimivost naj omenim, da sem skočil 63,5 metra, kar je bil rekord skakalnice. Sedaj so novi začetki spet tu, nekaj otrok je, iz katerih bi se dalo nekaj narediti. So zagnani, radi trenirajo, so ves čas na treningih. Jaz pa tudi rad delam z njimi. Šli smo tudi na treninge in priprave v Planico, ki otrokom pomeni zelo veliko. Skoki dejansko izhajajo iz Planice. Pomembno je bilo tudi, da so šli zraven starši.
DEMOKRACIJA: V zadnjem času se vi in vodstvo kluba zelo trudite, da otrokom, ki trenirajo, omogočite čim boljše pogoje.
Peterka: Res je, iz Planice smo pripeljali tudi hiško, ki so nam jo podarili. Bili smo drugi klub, ki se je prijavil za donacijo, in uspelo nam je. To smo naredili za pomoč otrokom, ki jo potrebujejo. Treba se je truditi, brez nič ni nič.
DEMOKRACIJA: Ste zadovoljni z otroki, ki jih trenirate?
Peterka: Kot sem že omenil, jih je nekaj, ki so obetavni. Nekaj pa jih ima žal težave, ki jih pri skokih ne bi smelo biti.
DEMOKRACIJA: Je morda med njimi kakšen nov Primož Peterka?
Peterka: Nikoli ne reci nikoli. Mi je pa težko odgovoriti na to vprašanje.
DEMOKRACIJA: Kako potekajo treningi? Ves čas trenirate tukaj?
Peterka: Večino časa treniramo tukaj, trenirali smo tudi v Planici. Tja bomo še šli, ni tako daleč. Sicer pa treniramo štiri- do petkrat tedensko na skakalnici v Dobji vasi. Poleti smo trenirali celo šestkrat na teden. Pred tem zaradi ukrepov v zvezi z novim koronavirusom nismo smeli, otrokom je to manjkalo. Sedaj napredujemo, čim več kot skačejo, boljši so. Skakalnica je sicer kratka, uradna dolžina je trinajst metrov. Sicer je težka za skakati, je pa zato varna.
DEMOKRACIJA: Tudi sami ste začeli v manjšem okolju. So bili vaši začetki podobni?
Peterka: Moji začetki so bili zelo podobni. Najprej je bilo preprosto, bolj kot igra. Profesionalizem je prišel kasneje. To poskušam sedaj dati otrokom, da treniramo in se hkrati igramo. Za to ne potrebujem fitnes pripomočkov, z enostavnimi se da veliko narediti.
DEMOKRACIJA: Bili ste prvi pravi slovenski skakalni šampion. V sezoni 1996/97 ste osvojili prvi veliki kristalni globus za prvo mesto v skupni razvrstitvi svetovnega pokala. Kako danes gledate na ta uspeh?
Peterka: Če sem čisto iskren, je zelo odvisno od dneva. Včasih sem zelo ponosen na to, včasih pa mi gre na živce. Mi je polepšal življenje, pa tudi poslabšal. Tega še nikoli nisem povedal. Ljudje tega ne razumejo.
DEMOKRACIJA: V tisti sezoni ste zmagali tudi na prestižni novoletni turneji štirih skakalnic.
Peterka: Tudi na to gledam podobno. Vseeno pa priznam, da sem ponosen, da sem prvi Slovenec, ki mu je to uspelo.
DEMOKRACIJA: Uspeh v svetovnem pokalu ste ponovili tudi v sezoni 1997/98. Kako je prišlo do takšnih uspehov?
Peterka: Ta dva uspeha sta bila plod dobrega dela z »otrokom«, kar sem dejansko v tistem času še bil. V ospredju je bil seveda tudi talent, potem dobro delo, tako je prišlo do rezultatov.
DEMOKRACIJA: Leta 2002 ste bili na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju član reprezentance, ki je osvojila bronasto medaljo na veliki skakalnici.
Peterka: To je bilo eno boljših let, ker je bilo prvič, da je bila vsa ekipa močna, da nisem bil sam. V ekipi smo bili prijatelji, ne tekmeci. Vsi smo bili dobri, nobeden sicer ni blestel, ampak smo bili približno enaki.
DEMOKRACIJA: Leta 2005 ste bili tudi na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu ekipno tretji, takrat na mali skakalnici.
Peterka: Uspeh je bil podoben, le s to razliko, da je bil tam Rok Benkovič res dober. On je blestel, bil je v formi. Jaz sem bil recimo približen. Bila je malo drugačna situacija. Rezultat je bil podoben, ozadje pa je bilo različno. Tudi skakalci nismo bili isti, z izjemo mene so se drugi zamenjali, tako da je bila ekipa drugačna.
DEMOKRACIJA: Ob vseh teh uspehih sodite med najuspešnejše slovenske športnike vseh časov, še posebej od osamosvojitve naprej. Gotovo ste zadovoljni s svojo kariero.
Peterka: Mi, tu mislim še na Jureta Koširja, Brigito Bukovec in druge, smo bili s takšnimi rezultati sploh začetniki uspehov slovenskega športa v samostojni državi. Takrat je bila samostojna država Slovenija stara pet let, na neki način smo orali ledino. Normalno, da sem ponosen na nekaj svojih uspehov. Sem prvi Slovenec, ki je skočil čez dvesto metrov, prvi z osvojenim globusom za svetovni pokal, prvi zmagovalec novoletne turneje. To so uspehi, ki mi jih nihče ne more vzeti, ostali bodo za vedno. Tako da je odgovor da.
DEMOKRACIJA: Kakšna je razlika med smučarskimi skoki v času, ko ste bili še aktiven skakalec, in današnjimi skoki?
Peterka: Razlika je ogromna. Spremembe so se začele, že ko sem bil še sam aktiven. Približno leta 2000 se je romantika v skokih nehala. Ko sem prišel v svetovni pokal, sem bil še »mulec«. Z vsemi iz drugih ekip smo se družili, hodili na kavo, pijačo. Zdaj tega skoraj ni več, mladi tega ne bodo doživeli. Po letu 2000 je postalo vse bolj profesionalno. Tudi druge stvari so se spremenile. Videl sem, da sta dve skakalki v isti sobi komunicirali po Facebooku.
DEMOKRACIJA: Ali lahko opišete svojo športno pot, ko ste leta 2011 končali z aktivnim skakanjem in se podali v trenerske vode.
Peterka: Osem let sem bil trener v slovenski ženski A-reprezentanci. Potem sem šel v Turčijo, kjer sem treniral moško A-reprezentanco. Vendar tam skakalci niso bili resni. Potem sem treniral mlade kitajske skakalke. Bile so začetnice, sem pa zelo užival pri delu z njimi. Šli smo tudi v Planico, one so bile tam prvič. Projekt je bil lep, v tem letu in pol se je videl napredek. Sedaj pa sem pri Fužinarju.
DEMOKRACIJA: Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Boste ostali na Koroškem?
Peterka: Na žalost bom moral zapustiti koroški klub Fužinar. Klub je na novo začel in finančno se to pozna. Čeprav zveni egoistično, pa moram gledati nase. Vseeno pa bom klubu še naprej pomagal. Imel sem že nekaj pogovorov z določenimi ljudmi, da pomagajo. Klub potrebuje predvsem trenerja, ki bo ves čas prisoten. Fantje napredujejo, ljudje v klubu se zelo trudijo, zato jim je treba pomagati.
