Piše: Dejan Škvarč
Župnija sv. Jurija Šturje v Ajdovščini je ob obletnici mučeniške smrti duhovnika Filipa Terčelja v petek, 7. 1. 2022, organizirala spominski večer. Ob 18. uri je bila v cerkvi sv. Jurija v Šturjah v Ajdovščini sveta maša, po njej pa ob 19.30 v Dvorani prve slovenske vlade v Ajdovščini predstavitev knjige dr. Jožeta Možine: Slovenski razkol.
Večer je bil namenjen spominu mučeniške smrti duhovnika Filipa Terčelja od katere mineva 76 let. Posebno bi se ob tem rad zahvalil organizatorju dogodka, župniji Šturje in župniku Zoranu Zorniku, zahvala tudi vsem organizatorjem Terčeljevih dnevov in simpozijev v preteklosti, vsem, ki so odgovorni za postopke za beatifikacijo, pokojnemu pisatelju Alojzu Rebuli za roman Nokturno za Primorsko kjer je Terčelj glavni junak, sorodnikom ter drugim, ki so kakor koli povezani z njim in ga nosijo v srcu in se mu priporočajo in na ta način ohranjajo živ spomin na našega mučenca. Verujemo in verjamemo, da bo nekoč zasedel „uradno“ mesto na oltarju svetnikov Katoliške Cerkve.
Vedno sem se spraševal, kako je mogoče, da človeka, ki se tako bori proti fašizmu, kot se je Trčelj kot Čedermac s knjigo, kulturo, zavzemanjem za ljudi, ki je bil preganjan od taistega režima, na koncu usmrtijo pripadniki nove oblasti, ki se je imenovala protifašistična? Zanimivi so tudi obrati zgodovine, saj je predavanje potekalo v Dvorani prve slovenske vlade v Ajdovščini, kjer je obiskovalce v predverju pričakala slika vznesenega Borisa Kidriča. Terčelja usmrtijo januarja 1946, v Ajdovščini pa imamo še leta 2022 Kidričevo sliko javno na steni kulturne ustanove!
Knjiga Slovenski razkol avtorja dr. Jožeta Možine, ki je bila predstavljena na večeru, nam je vse te zgodovinske obrate razjasnila v luči „enakih vatlov“ do vseh vpletenih in ne zgolj enostranske manipulacije, propagande in poveličevanja, kot smo ga bili navajeni do sedaj.
Naj tukaj omenim še osebni primer, ki se me je zelo dotaknil in me zaznamoval. V začetku 90-ih let sem hodil v osnovno šolo Borisa Kidriča, ki so jo kasneje preimenovali v osnovno šolo Ajdovščina, malo kasneje pa še v osnovno šolo Danila Lokarja. Bil je mesec maj 1995 in na naši ajdovski šoli so bili takrat veliki dogodki in praznovanja ob petdeseti obletnici prve slovenske vlade. Jaz kot otrok sem bil navdušen, da je prav v naši Ajdovščini bila prva slovenska vlada. Kako lepo, sem si mislim, imamo prvo vlado, ne v Ljubljani, ne v Mariboru ali Celju ampak v moji Ajdovščini. S tem zanosom in ponosom sem šel po pouku to veselje
domov deliti z mojim nonotom Janezom. Kar je tedaj naredil se še sedaj po 26-ih letih spomnim. Nono ni nič rekel, le globoko je zamahnil z roko. Ni potrdil mojega veselja in navdušenja iz šole. Bil sem začuden. Zakaj zamah z roko? Je moj nono vedel kaj več? Nič mi ni bilo jasno.
Možinina knjiga, ki je sad dvajsetletnega raziskovanja ter zbiranja arhivskega gradiva in pričevanj pa mi sedaj brez težav razloži, da v tem primeru ni šlo niti za prvo slovensko vlado, niti za demokratično izvoljeno vlado. Nonotov zamah sem lahko tako zlahka prepoznal.
V knjigi avtor odstira nove poglede na drugo svetovno vojno na Slovenskem, predvsem v luči razlogov in krivde za slovenski narodni razkol. Potek vojne prikazuje natančno z vidika žrtev. Vsebuje številne doslej nepoznane arhive, fotografije, dokumente, zemljevide in grafe. Knjiga je težko pričakovano zgodovinsko delo. Je aktualna, pomaga razumeti preteklost in preko nje sedanjost ter je pomembna tudi za slovensko prihodnost. Dogodka se je udeležila tudi poslanka državnega zbora Eva Irgl, ki v okviru svojega dela in vrednot pokriva tudi področje povojnih pobojev, ki so tako zelo zaznamovali Slovenijo. Kot pravi sam avtor, nove epigenetske raziskave kažejo, da se vplivi okolja in družinskih razmer, ki učinkujejo na nas, lahko prenesejo tudi na naše potomce. Tako lahko tudi vse travme iz naše polpretekle zgodovine vplivajo na današnji čas. V tem primeru knjiga deluje „terapevtsko“ na bralca in vsakega, ki se je z iskrenimi nameni pripravljen soočati z družinsko ali narodno preteklostjo.
V Bogu smo vsi povezani. V Kočevskem rogu me je vedno navdihoval čudovit Rupnikov mozaik, kjer si v nebeški slavi žrtev in njegov krvnik podata roki oziroma se krvnik previdno približuje žrtvi, ki sedi za Kristusovo mizo. Je to možno? Možno je, kajti pri Bogu ni nič nemogočega. Da pa do tega pride je nujno sledenje resnici in povabilo, da ostanemo v stiku z resnico. Ob tem nam je Filip Terčelj lahko svetel zgled in luč na naši poti.
