Piše: Metod Berlec
V predbožičnem času smo se pogovarjali z duhovnikom, vojaškim kaplanom in namestnikom vojaškega vikarja gospodom Milanom Pregljem. V Slovenski vojski deluje že poldrugo desetletje. Med drugim je skrbel tudi za duhovno oskrbo slovenskih vojakov v Afganistanu. Z njim smo govorili tudi o stanju v SV.
DEMOKRACIJA: Gospod Pregelj, lani septembra sta minili dve desetletji, odkar imajo pripadniki Slovenske vojske možnost duhovne oskrbe. 21. septembra 2000, še v času Bajukove vlade, je bil podpisan sporazum med Vlado Republike Slovenije in Slovensko škofovsko konferenco ter oktobra istega leta še med vlado in Evangeličansko cerkvijo. Tako je nastal Vojaški vikariat, ki je organizacijska enota pri Generalštabu SV. Kot vemo, je postal prvi vojaški vikar dr. Jože Plut, ki je lani ob tej obletnici dejal: »Že antični narodi so poznali vojaške duhovnike in svečenike, pozna jih Stara zaveza, imel jih je Karel Veliki, pa Habsburška monarhija in Avstro-Ogrska. Nekateri Slovenci med njimi so dosegli visoke položaje. Med drugo svetovno vojno so jih imeli tako partizani kot domobranci. Svoboda jih je ukinila, osamosvojitev pa jih je vrnila.« Se pravi, da je bila ustanovitev Vojaškega vikariata pri GŠ SV za slovenske ideološko okostenele razmere velik dogodek?
Pregelj: Ustanovitev Vojaškega vikariata je bil vsekakor korak v pravo smer. Udejanjanje verske svobode je eden od jasnejših znakov, kakšno je v določeni družbe spoštovanje temeljnih človekovih pravic. Hkrati je podpis sporazumov tudi jasen dokaz, da ločenost Cerkve in države razumemo na pravi način, kot priložnost za sodelovanje in dopolnjevanje. To izrazito katoliško gledanje na to delitev raste iz izkušenj Starozaveznega božjega ljudstva in ima jasen temelj v Jezusovih besedah: Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je njegovega (prim. Mt 22,21).
Pripadniki Vojaškega vikariata smo v Slovenski vojski tudi zato, da poveljujočim in vsem zaposlenim v Slovenski vojski prinašamo drugačen pogled pri sprejemanju odločitev, da opozorimo na moralne razsežnosti in spoštovanje človekovega dostojanstva.
DEMOKRACIJA: No, to mislim tudi zato, ker je bilo še konec avgusta 2013 veliko razburjenje na levi politični strani, ker ste se v vojaški uniformi Slovenske vojske, kot vojaški kaplan, udeležili domnevno domobranske slovesnosti v Rovtah ob 20. obletnici postavitve tamkajšnje farne plošče … Pri tem je takratni minister za obrambo Roman Jakič takoj zahteval od načelnika Generalštaba SV poročilo in pogovor …
Pregelj: Vse zahtevano se je zgodilo in ta dogodek smo razumeli tudi kot priložnost za poglobljen pogovor o dostojanstvu človeka vojaka – tako živega kot mrtvega. Moja udeležba v Rovtah je imela en sam namen, da kot vojaški duhovnik molim za tako ali drugače na katerikoli strani umrle vojake, saj je to eno temeljnih poslanstev pripadnikov Vojaškega vikariata.
DEMOKRACIJA: Če prav razumem, ste zaposleni v Slovenski vojski. Kako ste pravzaprav postali vojaški kaplan in nato namestnik vojaškega vikarja?
Pregelj: V Slovenski vojski sem se zaposlil septembra 2004. Šlo je za dogovor med takratnim vikarjem, menoj in takratnim koprskim škofom. Delovna mesta v Vojaškem vikariatu so sistemizirana, podobno kot v vseh drugih službah in enotah Slovenske vojske. Namestnik vojaškega vikarja sem postal leta 2015, ko se je to delovno mesto izpraznilo zaradi sprememb, ki so nastale po odhodu prvega vikarja dr. Jožeta Pluta.
DEMOKRACIJA: Ali ob tem, ko ste vojaški kaplan, delujete samo v Slovenski vojski ali opravljate duhovniško poslanstvo tudi širše?
Pregelj: Kot vojaški duhovnik sem polno zaposlen v Slovenski vojski. Osebno sem prepričan, da je pošteno in odgovorno, da drugje ne sprejemam stalnih zadolžitev, z veseljem pa pomagam, če se kje pokaže potreba.
DEMOKRACIJA: Bili ste tudi na več vojaških misijah Slovenske vojske v tujini. Kot vojaški kaplan ste s pripadniki Slovenske vojske med letoma 2010 in 2011 v Afganistanu preživeli sedem mesecev. Kje vse ste delovali?
Pregelj: Navzočnost vojaških kaplanov ali pastoralnih asistentov na mednarodnih misijah je stalna od leta 2007 na Kosovu. Že prej smo obiskovali naše pripadnike ob Božiču in Veliki noči, če je le bilo mogoče na vseh lokacijah, kjer so delovali v tujini.
V Afganistanu se je naša stalna navzočnost začela spomladi 2010, ko se je število slovenskih vojakov povečalo na skoraj 100. Začetki naše stalne navzočnosti so bili v Heratu, nato smo se s 14. kontingentom najprej selili v Shindand in po nekaj mesecih v Bala Baluk, kjer smo ostali dobro leto, in se končno preselili v Farah. V tem času je bilo v Afganistanu skupaj z nami tudi do 12 pripadnikov Nacionalne garde iz Kolorada. Proti koncu 2013 se je slovenski kontingent v Afganistanu znova zmanjšal in s tem ni bilo več razlogov za našo stalno navzočnost.
DEMOKRACIJA: Kako pa ste kot katoliški duhovnik doživljali to muslimansko deželo pod Hindukušem, ki ji pravijo tudi »pokopališče imperijev«?
Pregelj: Ljudje smo si v temeljih človečnosti podobni, kjerkoli že živimo. Zlasti v Bala Baluku sem se srečeval tudi z domačini, ki so prihajali v bazo. Pred našim prihodom v bazo je bilo kar nekaj pomislekov, še posebej med Američani, kako me bodo kot duhovnika sprejeli domačini. Na koncu se je izkazalo, da je začetna iskrenost, kdo sem, pripomogla k temu, da so me lepo sprejeli in mi celo izkazovali spoštovanje.
Vedno, ko so prišli v bazo, so najprej pozdravili mene, kaplana. In preden so šli domov, so mi povedali, da gredo. Če smo jim ponudili hrano, so prišli vprašat mene, in če sem jim zagotovil, da ni svinjine, so jedli, drugače pa ne.
V Bala Baluku smo si zgradili tudi kapelo. Najprej smo obvestili poveljnika afganistanske vojske, kaj nameravamo. Je rekel: »Odlično, super! Bodo tudi naši smeli notri moliti?« Rekel se mu da lahko, ampak bo notri križ. Rekel je, dobro, se bodo pa obrnili na drugo stran.
Dejansko se je potem izkazalo, da je bila, ne da bi načrtovali, pravilno postavljena, da je lahko vsak gledal v svojo smer. Oltar je bil na vzhodni strani, kar je prav po katoliški tradiciji, muslimani pa so molili, obrnjeni na zahod, proti Meki.
Imperiji pa, vsaj tako se mi zdi, pristanejo na pokopališču, ker je njihova nadutost nenasitna in teptanje človeka neustavljivo.
DEMOKRACIJA: Nedvomno se ljudje na tem območju civilizacijsko močno razlikujejo od nas …
Pregelj: O civilizacijskih dosežkih se da na dolgo in široko razpravljati in verjetno ne bomo nikoli prišli do skupnega zaključka, kaj je resnično boljše, bolj človeško, bolj dostojanstveno.
Zgodovina Afganistana je razburkana, povezovanje plemen podvrženo mnogim nasprotujočim si političnim interesom, zloraba vere skorajda stalnica.
Afganistan je v resnici umetna tvorba. Plemena, ki tam živijo, si med seboj niso najbolj naklonjena. Potem imajo družbo razdeljeno še na neke vrste kaste, kjer je določeno, kdo opravlja kakšna dela. Afganistanski islam vsebuje še predislamske, perzijske korenine. V medsebojni komunikaciji še vedno uporabljajo star perzijski koledar in se po njem tudi ravnajo, čeprav poznajo tudi uradnega muslimanskega.
Ko temu dodamo še zaslužkarstvo na podlagi mamil ter takih in drugačnih trgovin, vmešavanje tujih sil, je težko oceniti, kaj bi bilo tisto seme, ki bi v resnici prineslo mir. Bojim se, da se je v zadnjih letih vojn mir še oddaljil. Ko se sovraštvo enkrat začne, ga je težko zgladiti. Saj tudi v Sloveniji vidimo, kako nosimo zgodovinske zamere še dolgo časa s seboj.
Poskus vzpostavitve moderne države je, vsaj po mojem mnenju, preskočil upoštevanje osnovne družbene ureditve, ki je plemensko in versko zaznamovana.
Marsikatera stvar se človeku zdi drugačna, tudi čudna, nerazumljiva. Recimo prehranjevanje. Mi nismo vajeni sedeti na tleh na preprogi in jesti iz sklede z roko. Tega se moraš naučiti. Po eni strani jih občuduješ, kako to izpeljejo, da jedo omako, ne da bi imeli potem umazane roke. Mi tega ne znamo. Smo bili zanje zelo nerodni.
Po drugi strani pa glede na stike z domačini in vojaki njihove nacionalne armade lahko rečem, da so kot ljudje zelo prijazni. Skromni, preprosti in zelo hvaležni. Živijo preprosto, za naše pojmovanje v veliki revščini, predvsem pa v stalnem strahu, saj skoraj ni človeka, ki bi poznal še kaj drugega kot stanje državljanske vojne. Seveda je odvisno tudi, kako se do njih obnašaš.
Tudi do pripadnikov različnih vojska so imeli različen odnos. Naše skupine, ki so hodile uriti afganistanske vojake, so imele vedno s seboj 12 pripadnikov Nacionalne garde iz Kolorada. Hitro se je videl drugačen odnos do nas in do Američanov. Čeprav so jim Američani materialno lahko bistveno več zagotovili, so imeli nas raje. Verjetno tudi zato, ker se mi prav zato nismo mogli iti neke vzvišenosti. Smo bili tudi mi po svoje »reveži« kot oni. Američani pa so vojska, ki se je lahko samo bojiš.
DEMOKRACIJA: Vas je kaj presenetilo dejstvo, da so talibani ob poletnem umiku ameriške vojske in njenih zaveznikov iz Afganistana tako hitro zavzeli prestolnico Kabul in da sta afganistanska oblast in vojska tako hitro razpadli?
Pregelj: Lahko rečem, da me je presenetila hitrost dogajanja, najprej hitrost odhoda koalicijskih sil in nato hitrost talibanskega prevzemanja oblasti. Bilo je pričakovati, da bodo talibani prevzeli oblast in da se bo tudi državljanska vojna nadaljevala.
DEMOKRACIJA: So bila torej leta zahodne pomoči Afganistanu zaman? Ali pa je ameriški predsednik Joe Biden naredil napako, ker je tako hitro umaknil svoje vojake iz te države?
Pregelj: Težko sodim o razlogih in ocenjujem odločitve ameriškega predsednika, nimam dovolj vpogleda in ne poznam vseh ozadij. Lahko pa kot duhovnik rečem, da je bolj kot o zaključku potrebno razmišljati o začetkih. Menim, da bi prenos oblasti moral potekati bolj nadzorovano in postopno.
Pomoč in usposabljanja imajo zagotovo svoje dobre strani. Prinesli smo jim nove izkušnje, pokazali drugačen način življenja, sedaj pa si mislim, da jim moramo dovoliti, da to vključijo v svoj vsakdanjik.
DEMOKRACIJA: Približujeva se koncu najinega pogovora. V preteklih letih je bila Slovenska vojska finančno močno podhranjena. Se je to kakorkoli poznalo pri njeni duhovni oskrbi?
Pregelj: Določene politične odločitve imajo vsekakor svoje posledice. Stanje v Slovenski vojski se vedno odrazi v vseh segmentih in na vseh ravneh, saj smo celovit sistem. Podobno kot celotna Slovenska vojska smo morali tudi v Vojaškem vikariatu prilagoditi aktivnosti razpoložljivim sredstvom. Nekatere aktivnosti smo zmanjšali, nekatere celo opustili. Na splošno pa smo svoje poslanstvo opravljali nemoteno, bilo je celo še bolj potrebno osmišljati dogodke, iskati res temeljne razloge za delovanje.
DEMOKRACIJA: Kaj pa pri stopnji domoljubja, pri morali vojske?
Pregelj: Osebno sem prepričan, da so finance sicer potrebne in nujne, saj zagotavljajo sredstva za delovanje in izvajanje poslanstva, na drugi strani pa vrednot človek ne more kupiti ali jih plačati. Menim, da je morda še bolj kot vprašanje financiranja pomembno vprašanje umeščenosti Slovenske vojske v javno življenje in ustvarjanje javnega mnenja o potrebnosti in smiselnosti oboroženih sil.
DEMOKRACIJA: Je mogoče reči, da se je stanje v Slovenski vojski v zadnjem času izboljšalo? Vemo, da sedanja vlada namenja precej več finančnih sredstev zanjo …
Pregelj: Kolikor razumem delovanje in življenje v Slovenski vojski, se poskušamo do vseh vlad obnašati profesionalno in izpolnjevati svoje poslanstvo. Za odnos sedanje vlade smo hvaležni in se nam zdi, da je edini pravilen. Želimo si, da bi poklic vojaka bil spoštovan in se vojaška strokovna vprašanja ne bi lomila na političnih stališčih.
DEMOKRACIJA: Kaj pa kadrovsko? Ali se je zapuščanje Slovenske vojske ustavilo?
Pregelj: Z letošnjim letom se število kandidatov na prostovoljnem služenju vojaškega roka in kandidatov za zaposlitev povečalo, nekateri, ki so v preteklosti zapustili vojsko, se vračajo. Težava bo vsekakor dejstvo, da so bile generacije, ki se bližajo upokojitvi, številčne in jih ne bo preprosto nadomestiti.
DEMOKRACIJA: In še za konec. Kakšno bi bilo vaše adventno, predbožično sporočilo našim bralkam in bralcem? Še posebej ob tem, da smo še vedno soočeni z epidemijo novega koronavirusa …
Pregelj: Epidemija nas je zaznamovala, prizadela. Na neki način je tudi razgalila naše včasih zelo skrite vzgibe in duhovno stanje posameznika in družbe. Pokazala je silovito razklanost, pa ne le v političnem življenju, ampak tudi v življenju posameznika. Zaradi omejitev čutimo, da so socialni stiki vrednota, da jih potrebujemo. Vsem nam se zdi, da točno vemo, kaj bi morali narediti drugi, sami pa bolj sejemo nelagodje in občutke relativnosti, kot pa da bi po svojih najboljših močeh pripomogli k iskanju rešitve. Bolj kot za skupni blagor nam je mar za osebne koristi in tako imenovane pravice.
Božič je v prvi vrsti praznik božjega učlovečenja in s tem povzdignjenja človeškega dostojanstva. Je praznik občestva ljudi in občestva z Bogom. Vsi drugi poudarki imajo svoj smisel in pravo vrednost le, če se napajajo iz tega izvira. Nesmiselno je govoriti o miru, medčloveških odnosih, družinskem vzdušju, če to ni postavljeno na Božjem temelju, ampak je zgrajeno na egoističnih in ozko usmerjenih interesih.
Zato sebi in vsakomur v adventnem času in za Božič želim, da bi se na praznik dobro duhovno pripravili, da bi ga razumeli in praznovali v vsej globini in pravi vzvišenosti.
Biografija
Milan Pregelj se je rodil leta 1964 v Postojni. Osnovno šolo je od 1970 do 1978 obiskoval na Colu. Maturiral je leta 1982 na Srednji verski šoli v Vipavi. JLA je odslužil v letih 1982/83 v Surdulici in na bolgarski meji (Bosilegrad). Študiral je na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani od 1983 do 1989, 1988 diplomiral pri prof. dr. Francu Perku in bil 1989 posvečen na Sveti Gori.
Duhovniško službo je opravljal kot kaplan; od 1989 do 1992 v Cerknem in Otaležu ter v letih 1992/93 v Kopru. Kot župnik je deloval od leta 1993 do 2004 v župnijah: Draga, Hrpelje-Kozina, Klanec in Rodik. Od leta 1998 do 2004 je bil dekan Kraške dekanije. Od septembra 2004 pa je zaposlen v Slovenski vojski.
