Piše: dr. Jože Dežman
Nemci so neme osebe, ne zmorejo odgovorov na najbolj preprosta vprašanja. Nemec Branko Masleša ne zna odgovoriti na zelo enostavna vprašanja. Morda nam lahko njegovo težavo pojasni tudi pogled na njegovo bibliografijo v cobissu. Tam je natanko 7 (sedem) člankov, katerih avtor je Branko Masleša. Objavljeni so bili v Pravosodnem biltenu ali pa v Pravni praksi. Eden je prispevek na konferenci. Potem najdemo še 3 (tri) prispevke, kjer nastopa kot intervjuvanec oziroma oseba, o kateri piše nekdo drug. Dva sta bila objavljena v Mladini, eden v Dolenjskem listu. Torej je nemi velikan tudi precej nepismen. In tako lahko razumemo, da je morda tudi nepismenost razlog temu, da je tak nemec.
Vseeno pa je ta nemi in nepismeni pravni silak tudi vodja kazenskega oddelka pri Vrhovnem sodišču. Če sem v spisu o njegovem molku o umorih na železni zavesi proti Italiji morda vprašal preveč zapleteno, naj poenostavim vprašanje.
Gospod Masleša, ali so umori civilistov, ki so jih na železni zavesi umorile jugoslovanske oborožene sile, kazniva dejanja?
Ker gre pri nemcu Masleši morda tudi za bolj celovito diagnozo znikanja zločinov titoizma, naj zastavim še eno vprašanje.
V oddajah na Radiu Ognjišče smo predvajali nekaj izjav morilcev komunistične politične policije, ki so v letih 1941 in 1942 morili slovenske civiliste v Ljubljani. Med njimi je bil tudi narodni heroj Edo Brajnik.
Ta je 23. maja 1979 posnel izjavo, v kateri je povedal da je z Miho in Štefanom Babnikom 28. avgusta 1941 umoril Kristjana Birso: »Ustrelili smo ga in povedati moram, da je ta akcija prav porazno delovala na nas. To je bil prvi človek, ki ga v zasedi počakaš in ga ubiješ in smo bili vsi iz sebe. Par dni pravzaprav nismo vedeli, če smo pri pravi ali nismo.«
Potem je poskusil umoriti Leva Rupnika in Lovra Hacina.
Lovro Koželj je bil umorjen 19.novembra 1941. Umor je ukazal narodni heroj Viktor Avbelj. »Avbelj mi je pokazal Koželja in jaz sem streljal uspešno.«
Vseh žrtev se Brajnik niti ni dobro spominjal:
»Isti dan, ko je bila akcija na Koželja, mi je Ravbar predal na zvezo nekega dezerterja iz partizanov, češ, da ga je treba tudi ustrelil. Tako, da sem isti dan, dopoldne Koželja, popoldne pa sem peljal dezerterja na takozvani zdravniški pregled pod hribom v Šiški in ker sem uporabil premajhen kaliber, je ta dezerter ostal živ in sem ga kasneje celo srečeval v Ljubljani in je strahovito bežal od mene. Bil je pa prizadet.«
»Točno se ne spominjam, kdaj je to bilo, sva s Štefanom Babnikom justificirala nekega dezerterja, mojega sošolca, ki se je pisal Persoljo (tega na najdemo v popisu žrtev), ki je hodil k Babnikom, potem odšel v partizane, se vrnil iz partizanov, pri nas ukradel pištolo. O tem sem poročal Ravbarju in je Ravbar smatral za potrebno glede na nevarnost, ki je obstojala za našo bazo pri Babnikih in da je ušel iz partizanov brez odobritve, da je treba likvidirati.«
»Druga akcija, o kateri bi še želel reč, to je iz decembra leta 1941 – pri Babnikovih sosedih se je pojavil nek izsiljevalec. Ne vem, kako se piše in ta sosed, zdi se mi, da je bil to Breceljnik, je priletel k Babnikovim in je prosil za pojasnilo, ker on stalno daje Babnikovim denar, zakaj zdaj mora dajati nekomu drugemu. Midva s Štefanom sva takoj ugotovila, da je to izsiljevalec, po kratkem razgovoru z njim, ker sem jaz povedal imena nekaterih iz Most, ki so se bavili s tem poslom, je on povedal, da je to res, sem se seveda predstavil tudi jaz kot tak izsiljevalec in sva ga s Štefanom peljala proti pokopališču v Dravljah in tam ustrelila.«
Fanouša Emmerja so Brajnik in tovariši umorili 4.decembra 1941 Umor je ukazal narodni heroj Franc Ravbar.
Ivan Polaka sta Brajnik in Štefan Babnik umorila 25.januarja 1942.
Brajnik sodeluje pri umoru Avgusta Praprotnika 20.februarja 1942.
S temi umori se je Brajnik tako uveljavil, da je napredoval na vodilni položaj v komunistični politični policiji. In je poveljniško odgovoren še za celo vrsto umorov.
Tudi drugo vprašanje Masleši je enostavno: Ali bi Edu Brajniku, če bi bil še živ, lahko sodili zaradi teh zločinov, ki jih je priznal?
Če nemi in šibko pismeni Masleša ne bi odgovoril, pa upam, da lahko nanju odgovorijo drugi slovenski pravniki in seveda tudi vsak izmed nas.
Dr. Jože Dežman je zgodovinar in publicist.
