Piše: Frančiška Franca Buttolo
O gospe Eriki Žnidaršič pa le to, da mi je sam ljubi Bog pomagal, ko sem pisala o njej ta svoj članek. Zakaj in čemu? Ta gospa je s političnim namenom sadistično preganjala hudo bolnega in tudi starega gospoda, ki ji je v obraz povedal globoko in žalostno resnico o zelo neprijetni strani njenega značaja, ki v slabem pomenu presega značaj običajnega novinarskega hlapca.
Vendar sama ob pisanju članka o gospe Eriki nisem mislila na gospoda pokojnega Inga Paša. Samo enkrat sem se z njim pogovarjala, poleti 1964, ko sem delala pri Kompasu ( pri hotelu Slon).
Takrat sem nekega popoldneva šla na kosilo v klet sosednje restavracije Daj-dam in po naključju sedla k mizi, kjer sta kosila brata Boris in Ingo Paš. Samo z nekaterih literarnih sestankov sem ju poznala, onadva pa mene seveda ne. Prijazno sta mi namenila par običajnih vprašanj. Povedala sem jima, kaj študiram, pa tudi da se vsak dan ob petih zjutraj z vlakom odpeljem iz Postojne v službo h Kompasu v Ljubljani, kjer delam do sedmih zvečer, nato pa se z vlakom vrnem v Postojno, malo pred enajsto ponoči.
Zelo sočutno, kar me je močno presenetilo, sta mi svetovala, naj zardi zdravja poskusim najti kako primernejše delo, morda pa tudi prosim za štipendijo. Seveda sem njun nasvet upoštevala, le da štipendije nisem dobila, ker sem bila, popolnoma nenadarjena oziroma nepismena v birokratskih zadevah, za tisto šolsko leto že prepozna, saj za svetovno književnost ni bilo več štipendij.
To je tudi vse, kar lahko povem o svojih izkušnjah z gospodoma bratoma Borisom in Ingom Pašem.
Seveda pa sem se srečevala z njunim pisanjem, zlasti z objavami o politiki in njeni zgodovini gospoda Inga, in tudi vedno bolj dojemala, da je s svojimi različnimi spisi ogromno prispeval v zakladnico boljšega razumevanja in predvsem samorazumevanja slovenskega človeka. Izkusil ga je v dobrem in slabem – v kulturnem in barbarskem – najprej v najnežnejših letih, nato pa tudi kot eden maloštevilnih resnično večkulturnih (v najodličnejšem pomenu te besede) in v najglobljem duhovnem smislu svetovljanskih Slovencev. Tisti, ki so mu v pogovoru z zanimanjem prisluhnili so bili zelo številni, ob osamosvojitvi na primer pomembni politiki – predsednik Demosa dr. Jože Pučnik, prvi predsednik slovenske vlade gospod Lojze Petrle, prvi slovenski obrambni minister Janez Janša, med zadnjimi pa se je z njim, z izjemnim sočutjem do njegove tragične družinske zgodbe, pogovarjal celo papez Frančišek.
Visoko spoštovani gospod minister Ingo Falk Pasch Wallersberg, minister v prvi vladi samostojne Slovenije, hvala vam za vaš izjemni prispevek v zakladnico poglobljenega samorazumevanja Slovencev!
Slovenska kulturna in politična javnost vas zelo pogreša, in s ponosom se uvrščam med vse številne v njej, ki so vas ohranili v najlepšem spominu.
Slava vam, gospod minister!
—
Frančiška Franca Buttolo, Slovenija
