Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
“Tu se lahko samo vprašamo, ali ima ustavno sodišče javne uslužbence res za take vrste ljudi, da bi se kdo od njih, da bi izpolnil pogoj PC, raje izpostavil okužbi z virusom covid-19, kot se cepil – in to ob vsej obilici cepiv, ki so na voljo. Oprostite, ampak tole je žaljivo za zdrav razum,” je med drugim komentiral sodnik Jan Zobec, ko je ustavno sodišče (US) septembra zadržalo izvajanje določb odloka, ki za zaposlene v državni upravi uvaja pogoj prebolelosti ali cepljenja (PC). Danes pa je ustavno sodišče še presodilo, da je pogoj PC v državni upravi v neskladju z ustavo, ker naj ne bi imel podlage v nobenem zakonu. “Več kot očitno je, da zakonske podlage za ukrepanje vlade in ministrstev v tem primeru, ko smo zaradi spremenjenih okoliščin zdravstvene krize soočeni z grožnjo izgube po 20 življenj na dan, kar mrgoli,” je v odklonilnem ločenem mnenju poudaril ddr. Klemen Jaklič.
Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec je bil ob zadržanju izvajanja odloka celo mnenja, da je najbrž prišlo do nekega nesporazuma, saj ni verjel, da večina v resnici tako misli. Argument v 21. točki obrazložitve ustavnega sodišča se mu je zdel povsem privlečen za lase, nanizal pa je še nekaj argumentov, zakaj ga obrazložitev US ni prepričala. Ustavno sodišče je torej že konec septembra zadržalo izvajanje določb odloka, ki za zaposlene v državni upravi uvaja pogoj prebolelosti ali cepljenja (PC), odločilo pa o njem ni vse do danes. Da se s tovrstnimi odločitvami sredi epidemije tako zavlačuje, je – milo rečeno, precej neodgovorno. Mimogrede, v Avstriji se medtem uvaja obvezno cepljenje praktično za vse, v nasprotnem primeru sledijo visoke kazni.
Danes se je torej izkazalo, da pri zadržanju odloka ni prišlo do nekega nesporazuma, Ustavno sodišče je namreč presodilo, da je bil dotični vladni odlok, v neskladju z ustavo. “Ustavno sodišče je danes s 6:3 odločilo (odločba U-I-210/21-25), da je pogoj PC v državni upravi v neskladju z Ustavo, ker naj ne bi imel podlage v nobenem zakonu,” je zapisal ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki je tudi posredoval povezavo do vseh ločenih mnenj. V svojem odklonilnem ločenem mnenju je Jaklič med drugim zapisal, da zakonskih podlag za spodbujanje cepljenja zaposlenih v državni upravi, torej v lastnih vrstah, kjer vlada skupaj z ministrstvi v razmerju do delavcev nastopa kot delodajalec, kar mrgoli. Že 5. člen zakona o vladi Republike Slovenije namreč najprej okvirno določa, da vlada “sprejema organizacijske in druge ukrepe za delo vlade in ministrstev”, tj. ravno ukrepe za delo v državni upravi. “Ta zakonska podlaga vlado po eni strani vzpostavlja kot krovnega delodajalca državne uprave, po drugi strani pa jo v tej njeni vlogi izrecno pooblašča, da sprejema ukrepe za delo svoje uprave ter vrši nadzor nad tako sprejetimi ukrepi. Pravna podlaga za ukrepanje vlade v vlogi krovnega delodajalca za sektor državne uprave torej nedvomno obstaja,” je poudaril Jaklič.
Zakonska podlaga je pravno povsem neoporečna, celo idealna
“Sam nimam niti najmanjšega dvoma, da je v okoliščinah, ko to rešuje življenja in zdravje zaposlenih ter obenem sploh omogoča normalno delovanje državne uprave, opisana zakonska podlaga pravno povsem neoporečna, celo idealna,” je v nadaljevanju še poudaril ustavni sodnik ter dodal, da poleg te splošne pa slovenska zakonodaja predvideva še podrobnejše zakonske podlage, ki delodajalcu, v tem primeru vladi in ministrstvom, izrecno celo zapoveduje sprejemanje ukrepov za zavarovanje življenja in zdravja v okviru delovnega procesa ter za zagotovitev nemotenega delovanja delovnega procesa.
Nadalje, 9. člen istega zakona izrecno določa, da “delodajalec ukrepe iz 5. člena tega zakona izvaja tako, da upošteva” tudi temeljno načelo “obvladovanja nevarnosti pri viru” ter da v zvezi s tem delavcem “daje ustrezna navodila”. Kaj je cepljenje drugega kot obvladovanje zdravstvene nevarnosti “pri viru”? In kaj je pogoj cepljenja, ki je delavcu odrejeno, drugega kot navodilo temu delavcu, da se naj – zaradi zdravstvene krize in za zagotovitev delovanja delovnega procesa ter zdravja in življenja sebe in drugih v delovnem okolju – cepi ali pa bo obravnavan v skladu z veljavnimi predpisi o delovnih razmerjih. “Kaj je to drugega, vas vprašam, kot izrecna zakonska podlaga za presojano ukrepanje Vlade in ministrstev kot delodajalca v državni upravi,” je ob vsem navedenem vprašal Jaklič.
Nadalje, ta isti zakon o varnosti in zdravju pri delu prav tako določa, da mora tudi vsak delavec “spoštovati in izvajati [delodajalčeve] ukrepe za zagotavljanje […] zdravja pri delu” ter da mora delavec delo opravljati na tak način, “da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb”. Nato pa v skladu s to dodatno izrecno podlago zakon o delovnih razmerjih nadalje še sam izrecno predpiše, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prav to, namreč “kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja” (krivdni razlog za redno odpoved) ali pa “neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja” (razlog nesposobnosti za opravljanje dela).
Podlago za takšno ravnanje ponuja že ustava sama
Poleg tega, da zakonska podlaga za presojani ukrep očitno obstaja in jo je celo na pretek, pa ta za zavarovanje življenja in zdravja v izjemnih okoliščinah neposredno grozeče nevarnosti celo ni nujna. Takšno podlago za ravnanje prav vsakogar, kaj šele organov državnih oblasti, ki so k varstvu teh najvišjih vrednot prvi poklicani, namreč ponuja že ustava sama. Prvi odstavek 15. člena ustave izrecno določa: “Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave“. Pri pravici do življenja in zdravja gre namreč za temeljni človekovi pravici, kar natanko ustreza besedilu citirane določbe ustave. Če pa se ti dve pravici uresničujeta neposredno že na podlagi ustave, to pomeni najmanj, da ima vsak posameznik, katerega zdravje ali življenje je v neki krizni situaciji resno ogroženo, pravico, da tisti, v katerega moči je takšno grožnjo preprečiti, to tudi stori.
Odločitev, ki jo prinaša ta odločba, je težko razumljiva
Svoje odklonilno ločeno mnenje pa je tokrat podal tudi dr. Rok Svetlič, ki je bil pred kratkim potrjen za ustavnega sodnika. Zapisal je, da če upoštevamo stališče odločbe, 1) da obstaja zakonska podlaga za cepljenje, 2) da se človekove pravice izvršujejo neposredno na osnovi Ustave (15. člen), 3) da se soočamo s katastrofalno ogroženostjo temeljne ustavne vrednote, življenja, 4) da v izpodbijanem odloku ni mogoče prepoznati oblastnega ekspanzionizma izvršilne veje oblasti, 5) da je bila zadeva vzeta v obravnavo, ker je Ustavno sodišče v njej prepoznalo “posebno pomembno precedenčno ustavnopravno vprašanje sistemske narave” (11. točka obrazložitve odločbe), potlej je odločitev, ki jo prinaša ta odločba, težko razumljiva. Sporoča, da pravni red Republike Slovenije ta trenutek ne ponuja nobene možnosti za spopadanje z dvomestnim številom žrtev dnevno. Vprašanje je, če taka interpretacija ustave kaže naše pravo v “najboljši luči”.
Narobe je, če se odloča precedenčno – da ustavni sodnik že vnaprej ve, kako bo odločil
O bistvu delovanja in odločanja na ustavnem sodišču je pred kratkim govoril tudi nekdanji ustavni sodnik dr. Ernest Petrič. Bistvo delovanja je namreč to, da US postavi na tehtnico nek ukrep, nek zakon, odločitev vlade, ali neko kršitev človekovih pravic v kontekstu ustave. Kadar gre za dve pravici, se upošteva načelo konkordance, tehta se med tema dvema pravicama. V nekem konkretnem kontekstu se ugotavlja, ali je nek poseg v pravico b, zato da bi zaščitili pravico a, sprejemljiv, sploh potreben, ali je morda celo nujen, ali je sorazmeren, ali bi se isti učinek dal doseči z blažjimi sredstvi in tako naprej. Petrič je poudaril, da je na ustavnem sodišču zelo narobe dvoje. Narobe je, če se odloča precedenčno, torej da ustavni sodnik že vnaprej ve, kako bo odločil zaradi nekih svojih ideoloških ali pa političnih preferenc, potem pa v literaturi išče argumente za to. Druga napaka pa je to, da se o neki stvari odloča brez globljih pomislekov. Ustavni sodnik mora biti namreč tudi mislec, modrec, ki razume kolizijo dveh človekovih pravic v kontekstu celotnega dogajanja. “V situaciji, kakršna je zdaj, je zagotovo človekova pravica do zdravja in varstva zelo ogrožena – in zato vredna tudi vse zaščite – kar ima pri tem tehtanju verjetno upravičeno tudi neko prednost,” je še poudaril Petrič. A večina ustavnih sodnikov se z njim očitno žal ne strinja.
