Piše: Vida Kocjan
Človekovo zdravje je ena od najpomembnejših vrednot, epidemija covida-19 je to še dodatno potrdila. Dostopnost do zdravnika in kvalitetno zdravljenje pa sta ključna elementa zdravstva, zato je zelo pomembno, kako je to področje urejeno.
Nobenega dvoma ni, da je zasebno zdravstvo bolj prilagodljivo, korupcijska tveganja, kakršna poznamo v Sloveniji v okviru javnega zdravstva, so v zasebnem zdravstvu nična. Ugotovitve tudi kažejo, da je zasebno zdravstvo zelo dobra in celo boljša izbira tudi v primeru, ko se skušamo izogniti gneči v zdravstvenih domovih. Bistveno se lahko zmanjšajo tudi čakalne vrste, kar je v Sloveniji že vseskozi žgoč problem.
Brez zasebnikov koncesionarjev ne gre
V zasebnih ambulantah namreč lahko opravimo celotno diagnostiko, zdravniki koncesionarji pa so tudi vezni člen med splošnimi zdravniki in bolnišnicami. Po navedbah strokovnjakov bolnišnice v Sloveniji brez zasebnikov koncesionarjev ne bi mogle enako dobro in normalno delovati.
Dejstvo je, da so zasebniki v večini primerov po obsegu poslovanja in številu zaposlenih manjši od velikih bolnišnic, zato se tudi laže prilagajajo potrebam bolnikov. Dejstvo je tudi, da so bolj fleksibilni pri motiviranju svojih sodelavcev in lahko dosežejo večje zadovoljstvo zaposlenih. Slednje pa se kot prijaznost nato odrazi v odnosu do bolnikov.
Izvajalci v zasebni praksi, predvsem tisti s koncesijo, za katere smo že ugotovili, da dejavnost opravljajo v mreži javnega zdravstva, na več področjih opravljajo velik del celotne diagnostike.
Nekateri bi nazaj v socializem
Večina izvajalcev zdravstvene dejavnosti v Sloveniji je javnih ustanov, manjši delež pa pripada zasebnim in koncesionarskim izvajalcem. Del slovenske politike s skrajne levice zasebnemu zdravstvu namreč nasprotuje. Za to ni nobene razumljive razlage, če vemo, kako mreža deluje. Tako so v delu te politike, kjer prevladuje Levica, zdravniki koncesionarji in zasebne bolnišnice s koncesijo nezaželeni.
Edini pravi odgovor na to lahko najdemo v tem, da so v javnem zdravstvu korupcijska tveganja zelo visoka, temu so podvržene nabave medicinskega materiala in pripomočkov. V zasebnem zdravstvu pa tega ni, kar je tudi logično, saj bi v tem primeru zasebnik oškodoval samega sebe.
To je torej pravi odgovor na to, zakaj smo priča upiranju nekaterih skupin iz skrajne levice, da so »dobri samo javni zdravstveni zavodi«. Slovenija se pod levimi vladami nenehno vrti v krogu, kjer prevladuje želja po socialističnem zdravstvu.
Sistem enak od leta 1992 dalje
Slovenski zdravstveni in zavarovalniški sistem se praktično ni spremenil že vse od leta 1992. V bistvu imamo državno zdravstvo, ki je neprimerljivo s sistemi javnega zdravstva v drugih evropskih državah. Skupine zdravnikov ob tem izpostavljajo, da prav tisti, ki širijo ideološke laži o javnem zdravstvu, iz katerega izločajo zasebno zdravstvo, zdravnike koncesionarje, že desetletja molčijo o prelivanju javnega denarja v zasebne žepe pri dobavah medicinske opreme in zdravil.
Denar mora slediti bolniku
Na splošno mora denar slediti bolniku oziroma zavarovancu. Pri nas pa je tako, da slovenski zavarovanci prek obveznega prispevka pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) zbiramo sredstva za zdravstvo, ob tem pa posameznik ne ve, kdaj in kakšno zdravstveno storitev bo za ta denar prejel, sploh ko govorimo o zahtevnejših diagnostičnih preiskavah ali operacijah. In zavarovalniški sistem, kot ga imamo danes, je eden od vzrokov za čakalne dobe.
Kadrovsko podhranjeno zdravstvo
Žgoč problem je tudi kadrovsko podhranjeno primarno zdravstvo, saj imamo v primerjavi z EU nizko število družinskih in splošnih zdravnikov in so slednji v Sloveniji v primerjavi z evropskimi kolegi preobremenjeni. To pa pomeni tudi, da se ne morejo dovolj posvetiti posamičnemu bolniku. Vse to lahko rešujemo z zasebnimi zdravniki koncesionarji, ki pa jih v delu slovenske ekstremne levice ob podpori globoke države oz. vzporednega mehanizma vztrajno zavračajo.
Slovenija unikatna
Sicer pa smo v Sloveniji nasploh unikatni, saj v EU primarno zdravstvo sloni na samozaposlenem zdravniku, ki je nosilec dejavnosti. EU namreč ne pozna sistema zdravstvenih domov, ne pozna »mezdnih« splošnih zdravnikov. Vendar pa to ne pomeni, da te storitve uporabniki plačujejo. V okviru javne mreže delujejo zdravniki koncesionarji, kot jih imenujemo pri nas, le denar je pravičneje razporejen.
zdravniku, ki je nosilec dejavnosti. (foto: Freepik)
