Piše: Frančiška Franca Buttolo
Pa smo jo dočakali resnico iz ust političnih mešetarjev na levi strani slovenskega parlamenta.
Klub smrtnemu sovraštvu do vsakršnega revizionizma v komunistični zgodovinski vedi, so povsem spremenili svoj odnos do totalitarizmov, tistih treh družbenih pojavov, ki so v 20. stoletju povzročili največ gorja. Totalitarizmov, vsakega na svoji krvoločni ideološki podlagi, ki so skupaj povzročili več gorja kot ga ni – v enem samem stoletju – nikoli uspelo povzročiti naravi.
1) Koliko milijonov, morda kar celo milijardo, človeških življenj je v resnici uspelo pokončati, ali pa jih kakorkoli usodno prizadeti, trem največjim totalitarizmom v 20. stoletju. – komunizmu, nacizmu in fašizmu? Koliko žrtev so zahtevale ruska, kitajska. južnoameriške in druge komunistične revolucije ter nečloveške razmere potem, ko so oblast prevzeli revolucionarji?
2) Koliko žrtev je bilo med ljudmi v nacističnih diktaturah? Ne samo zaradi rasizma, tudi zaradi občutka manjvrednosti, ki ga je – že na začetku tega pošastnega gibanja – njegov vodja spremenil v prvo, “sveto”, pravilo vseh diktatorjev, v psihopatski občutek večvrednosti.
3) In koliko žrtev je povzročil fašizem? Res ne toliko, kot prva dva, vsekakor pa je povzročil Slovencem veliko gorja, ne samo v znanih fašističnih taboriščih in zaradi streljanja talcev, temveč tudi zaradi načrtnega delovanja fašističnih oblasti proti vsem tistim Slovencem, ko so bili v 20. stoletju del Italijanske države.
Pred nekaj dnevi pa so nas – vse Slovence in slovenske državljane – v slovenskem parlamentu komunistični in jugonostalgični poslanci poučili, da komunizem in fašizem sploh ne sodita med totalitarne sisteme. O nacizmu niso rekli ne črne ne bele. Morda se jim ne zdi več tako krut. Kdo ve? Morda, odkar zelo malo slišimo o koncentracijskih taboriščih v Nemčiji, veliko pa o tistih, ki jih Nemci niso imeli v svoji rodni Nemčiji, temveč raje v kateri od svojih okupiranih držav, na primer na Poljskem. Kako premišljeni so bili, ti nemški nacisti. In so očitno še vedno. Zelo, le da naši – komunistični – akademiki njihovega revizionizma v zgodovinski vedi niti ne opazijo.
Za naše parlamentarce pa so – kdo drug, če ne slovenski vodilni teoretiki multikulturnega globalizma po slovensko – pripravili nekaj novih navodil za preprečevanje kakršnih koli nesporazumov med evropskimi levimi fašisti. Da bi se levi fašizem razvijal čimbolj nemoteno, so se morali njegovi nemški, italijanski in jugonostalgični balkanski levi fašisti dogovoriti, da ne bodo obujali “neprijetnih” zgodovinskih spominov.
Zakaj in čemu so se tako odločili? Pravi razlogi so trije: 1) ker so si vsi ti trije totalitarizmi zelo podobni, vsaj po svojih komunističnih izhodiščih; 2) ker so bili vsi trije podobno sedanjemu, marksistično globalnemu multikulturalizmu, 3) ker je treba – bolj kot zločinske strani komunizma, nacizma in fašizma – poudarjati zločinskost nasprotnikov levega fašizma, utemeljenega v marksističnem multikulturalizmu.
Ti nasprotniki pa smo pri nas vsi, približno polovica Slovencev, ki ne maramo komunizma. Pravijo nam, slovenski levi fašisti, da smo “janšisti. Kaj nas čaka, nasprotnike levih fašistov, pa vsi vedo – in tudi vsi vemo. Čakajo nas nove in nove Hude jame.
Takšno je pač življenje. Takšni smo “dobri” ljudje, krona stvarstva. Zato, vsaj na volitve pojdimo. Vsaj to.
Morda bo pa le pomagalo, čeprav z levim fašizmom ne bo lahko, nit s slovenskim niti z mednarodnim.
—
Frančiška Franca Buttolo
