Piše: Damian Ahlin
Ameriški Gran Chaco –beri Čako-, ekoregije, ki obsega več kot milijon kvadratnih kilometrov – dvakrat več kot Španija – in si jo delijo Argentina, Bolivija, Paragvaj in Brazilija.
El impenetrable, Chaco – Tovornjak pljuva oranžno zemljo, medtem ko se premika s hitrostjo pogrebnega sprevoda. Njegov tovor: ogromni hlodi kebrača in rožičevca.
Takšni prizori očitnega krčenja gozdov se prepogosto ponavljajo v številnih delih ameriških gozdov. Območje je ena zadnjih trdnjav biotske raznovrstnosti na svetu, kjer se nahaja drugi največji gozd v Latinski Ameriki, takoj za Amazonko. Vendar pa je Gran Chaco v nasprotju s svojim tropskim starejšim bratom še vedno zunaj svetovnega radarja. O njem ne poročajo mednarodni mediji, ni cilj hollywoodskih igralcev in ni cilj milijonskih kampanj za ohranjanje okolja.
Tudi v Argentini, kjer leži 60 odstotkov njenega ozemlja, mnogi ne vedo, da se ta zbirka gozdov, travnikov in mokrišč razteza tudi zunaj province Chaco in obsega Santiago del Estero, Formoso, severni del Santa Fe, Córdobo in San Luis, zahodno Salto, Tucumán, La Rioja in Catamarco ter zahodni del Corrientes.
V tišini, kjer živi 3 400 rastlinskih in 900 živalskih vrst ter živi več kot štiri milijone ljudi, od katerih je skoraj 10 % avtohtonih prebivalcev, se tako že več kot stoletje zaradi nenačrtovane rabe virov srečujemo s trajno izgubo naravne in kulturne dediščine.
Poleg zgodovinskega izkoriščanja gozdov se je v zadnjih desetletjih kmetijska meja razširila na govedorejo in gojenje soje. Po podatkih različnih okoljevarstvenih organizacij je v regiji Chaco danes izkrčenih 80 odstotkov argentinskih gozdov.
Vendar pa za to obsežno in skrivnostno regijo še ni vse izgubljeno. Ker se priložnost za boj proti podnebnim spremembam izteka, se mednarodna skupnost – ista skupnost, ki se je udeležila ključnega podnebnega vrha v Glasgowu – začenja posvečati temu oddaljenemu koščku sveta. Vedno več znanstvenikov, naravovarstvenikov, aktivistov in okoljskih strokovnjakov z različnih koncev države in sveta prihaja na delo v celinsko osrčje Južne Amerike, saj jih privlači legenda o neprepustnosti, druge pa ekosistemsko bogastvo.
Mnogim od njih je skupen cilj: obnoviti okolje z novim modelom trajnostnega razvoja, v katerem sobivajo skupnosti, proizvodnja hrane in divje živali. Tako se po njihovem mnenju okoljski problemi v Gran Chacu rešujejo v naravi sami. V eni od največjih težav, s katerimi se soočamo, se skriva tudi rešitev. Način pridelave in uživanja hrane lahko pripomore k zaščiti in obnovi narave, je v pogovoru povedal Gustavo Marino, koordinator regenerativnega kmetijstva v argentinskem Gran Chacu pri organizaciji The Nature Conservancy (TNC), eni največjih okoljskih organizacij na svetu, ki je s spodbujanjem inovativnih strategij prispevala k zaščiti že več kot 50 milijonov hektarov zemljišč. Dodaja: Beseda Chaco izvira iz Chaku, kar v jeziku staroselcev pomeni ‘lovsko ozemlje’. Na tej zemlji vsi nekaj iščemo, vendar moramo to storiti z novo vizijo, s sistemsko preobrazbo, ki povezuje varstvo z razvojem.
Ekolog in strokovnjak za biotsko raznovrstnost Alejandro Brown pa meni, da lahko ta regija postane svetovni epicenter spremembe paradigme soobstoja narave in proizvodnje. Proizvodne dejavnosti pomenijo tveganje za biotsko raznovrstnost, vendar ustvarjajo tudi priložnosti, zato je pomembno najti ravnovesje med tema dvema človekovima predpostavkama: ohranjanjem in razvojem, pravi predsednik fundacije Proyunglas, še ene nevladne organizacije, ki deluje v regiji Chaco iz province Jujuy. Prenehati se moramo osredotočati na negativne stvari in na Gran Chaco začeti gledati s pozitivne perspektive. Ko se lokalne skupnosti začnejo zavedati vrednosti ekosistema, dobijo moč in ga prve zaščitijo, pravi italijanska antropologinja Fabiana Menna, strokovnjakinja za podnebne spremembe, ki je prišla v regijo, da bi tam opravila doktorsko nalogo in pognala korenine, saj so jo očarali gozd, reke in ljudje.
Rešitve, ki temeljijo na naravi
Kot je bilo obravnavano na konferenci COP26 v Glasgowu, se bomo ljudje v prihodnjih desetletjih soočili s trojnim izzivom. Po eni strani obstaja znanstveno soglasje, da moramo dvig globalne temperature zadržati pod 1,5 °C, če želimo preprečiti podnebni zlom s katastrofalnimi posledicami. Hkrati pa moramo najti načine, kako do leta 2050 zadovoljiti potrebe več kot 9 milijard ljudi po zdravi hrani. Na tej poti moramo nujno zaustaviti naraščajočo izgubo biotske raznovrstnosti. Rešitev te dileme, ki je morda najbolj ključna v dobi, v kateri živimo, je v tem, da se zberejo najbistrejši možgani sveta. Nekateri stavijo na razvoj inovativnih tehnoloških rešitev, od električnih avtomobilov do sintetičnega mesa, medtem ko drugi raje iščejo rešitve v modrosti narave.
Vir: La Nacion
