V petek čaka nas velika gneča,
vsi zberimo se na tistem kraju,
kjer bo zopet kakor v rdečem raju,
anarhija, z njo velika sreča.
Rdeči raj, kjer vsak počne, kar hoče,
naš je cilj ustvariti na zemlji
in maksima, kjer le moreš, jemlji,
tudi če na tisoče jih joče.
Skratka v petek, stvar je še podprla
z medijskimi nekaj sto kanoni,
kaj nam goli morejo zakoni,
pot do raja namreč je odprta.
S takimi šopirijo se v neki
polcivilizirani državi,
kadar na oblasti niso pravi,
oni z oblastjo tedaj v opreki.
Eden le povzdigne glas razuma,
njihove je gore list začuda,
le od kod se vzela je zamuda,
se sprašujejo, je mar brez uma?
Ta je prednik, je iz drugih časov,
taki namreč zdavnaj so že rajni,
mir uživajo nekje tam trajni,
drugih ni tovrstnih tu več asov.
Da je prednik? Čudno se obnaša,
naši vendar so bili drugačni,
anarhije vsi naravnost lačni,
to je zmota, on ni žlahta naša.
Kaj bo tale, naš to ja ni prednik,
v naše vrste se samo je vrinil,
strokovnjak je poznavalsko zinil,
dobro znane druščine naslednik.
Je podtaknjen, zdaj zavpije truma,
zdavnaj smo že takšnih se rešili,
le kako si drzne, v kaj nas sili
ta sprevrženec, ta glas razuma!
