Se deset jih je na trati zbralo
s transparenti, da so ljudstvo oni,
sem pomislil, sem v napačni coni
in da me imajo za budalo.
Mislil sem, igrajo milijonarja,
kdo želi pač milijonar postati,
tisto igro, kjer je treba dati
kup odgovorov za kup denarja.
Ne, ne bo, ta ljudstva glas ni pravi,
bržčas gre v resnici za klic v sili,
gručica zares se mi zasmili,
postrojena s tablami na travi.
Ko preberem gesla, prav domače
vsa zvenijo, kot demokracija,
pa svoboda, kultna poezija,
vse tja do jedače in pijače.
Kdo bi tega ljudstva ne podprl,
ki za vse pravice se zavzema,
sem pomislil, prava bo adrema,
bi se na široko jim odprl.
Nekaj le pri ljudstvu tem me zmoti,
zgolj deset predstavnikov je zbranih,
a novinarjev tja več poslanih,
da podpirali bi ljudstvo sproti.
Čuden, rečem si, je v tejle družbi
ljudstva glas, bo sila res velika,
vse pove objavljena mi slika,
jasno je, v čigavi ti so službi.
Ljudstvo zdaj lahko le jadikuje,
polovička, glas in klici v sili
ne pomagajo, Bog se usmili
ljudstva, glas njegov kako hlapčuje.
