Šla je Rika v prve bojne vrste,
kakor Panzer, bi po nemško rekli,
bi pred njo sovražniki utekli,
sicer bi jih pometala v krste.
Živa tarča, to boste postali,
strelka naokoli se šopiri,
z enim strelom položi da štiri,
kaj bi tu lahko še sploh dodali?
Tarča so ljudje, ki jih s posmehom
ciničnim ta strelski ksiht pospremi,
zvest kot Panzer svoji pač adremi,
da je vzvišena nad vsakim grehom.
V živo v tarčo, naj boli, če hoče,
strelka vsak četrtek pobaha se,
bojno ko opremo spet da nase
in potem na vso moč zaropoče.
Ksiht jekleni, cel šaržer streliva
za primer vsak je dodatno v torbi,
pesem Erika jo spremlja v borbi,
tarča pa se vidno ji odmika.
Ne zadene, tudi če se trudi,
se od tarče vsak naboj odbije,
strelka besa zlepa več ne skrije,
tarča ko obstane, se ne zgrudi.
Kaj je s strelko, mar ni cilj več viden,
jo premična tarča zafrkava?
Ne, pač pa gledalstvo prepoznava,
kdo je topoglavo kratkoviden.
