Trkalo se zadnjič je na vrata,
redko kdo na te potrka duri,
zlasti še ob pozni, čudni uri,
kajti vrata ta so čisto zlata.
Sveti Peter, veš, da ne bo maše,
ta prepoved tiče se kapele
Jurja svetega, ker stene bele
menda so preveč, premalo »naše«.
Peter sveti na vprašanje kima,
znano mu je, bil je informiran,
videti ni nič kaj zasekiran,
saj mu znana je tam doli klima.
Se zato obračamo zdaj nate,
ker ti varuh si pravic domnevno,
kaj ukrenil zdaj boš tozadevno,
tale je zadeva vendar zate?
Peter sveti na vprašanje vpraša,
mar res on tu prava je instanca,
kajti ljubša mu je pač distanca,
bolje je, če nanjo se zanaša.
Bo preúčil, pravi Peter sveti,
to zadevo, ki se tiče maše,
vprašal svoje bo, se pravi »naše«,
da bi ne bili s čim prizadeti.
Sveti Peter, kar so ga prosili,
bo kot varuh kajpak vzel na znanje,
in prikrival evidentno stanje,
da pri vratih spet so se zmotili.
