Nemec na soočenje priteče,
tema je nasilje in divjanje,
ocenjuje se tekoče stanje,
naj še on, so rekli, kakšno reče.
Pač glede na nemško zgodovino,
na totalitarnost dveh sistemov,
Nemec takšno išče moč prijemov,
drugi da so krivi, prav res fino.
Na fašizem Nemec s prstom kaže,
ko nacizem s komunizmom skriva,
ogenj na vse druge fant priliva,
kaj potem, če se kdaj malce zlaže.
So fašisti krivi, ki na vladi
so zakuhali vse to nasilje,
ti imajo nepoštene cilje
in zasužnjili bi zdaj nas radi.
Se repenči Nemec, natolcuje,
gledajo ga drugi, ali blede,
videli še niso takšne zmede,
iz trenutka je v trenutek huje.
So do nas povsem nesorazmerni,
nas nedolžnih, kamor sebe šteje,
se smehlja neumno, kaj še, smeje,
da prikrije svoj izraz čemerni.
Mu povejo namreč, otročiču,
da vso zgodovino je prešprical,
koga zdaj bo na pomoč poklical,
pri katerem jokal pridaniču?
Mu povejo, pred domačim pragom
najprej naj pomete temeljito,
da manj infantilno, srborito
bíl se bo z namišljem sovragom.
Je prešprical tisto ključno uro,
ni mu pomoči, je žal prepozno,
pa saj je že to zadosti grozno,
da na starost kupiš si maturo.
