Piše: Mojca Škrinjar
Napovedano indijansko poletje je izdalo vremenarje in jesen nas je nenavadno zgodaj opomnila z vetrom, nizkimi temperaturami in nenavadnimi nalivi. Pa ne bom o Greti oziroma podnebnih spremembah oziroma zeleni politiki in prisilnemu prezračevanju šolskih učilnic, skozi katero se skuša #LeviBiznis prebiti do državnega financiranja. Govora je o vroči politični jeseni, ki še z zadnjimi močmi opleta z repom, da bi ohranila vzporedne mehanizme globoke države, ki jo v odmevni knjigi s takim naslovom opisuje Rado Pezdir.
Ko je kolesariat nekoliko izgubil privlačnost in so se ljudje naveličali tovrstnih medijskih prispevkov, socialna omrežja pa spregledala poplavo “fake” naslovov, ki jih producira nekaj elektronskih naslovov iz istega prostora, ki mu lahko po domače rečemo #RdečiCenter, si je ta izmislil novo bombico. Anticepilce. Ki so se s petka, ki je bolj primeren za odhod na vikend, preselili na sredo, napolnili Trg republike in zmetali nekaj deset kilogramov granitnih kock v pročelje parlamenta, skozi luknje v steklih pa še molotovke. To pa ne glede na to, da so vedeli, da nas je nekaj poslank in poslancev, pretežno iz koalicije, še na delu v sami zgradbi. Seveda so, kakšno naključje, preden se je začela najhujša invazija na parlament, pobegnili vsi poslanci SD.
V dvorani so Levica, SAB in LMŠ pustili po enega ali največ dva svojih poslancev, ki jih očitno štejejo za drugorazredne, ki jih očitno ni bilo škoda pogrešiti, če bi slučajno parlament začel goreti, kar pa ni bilo prav daleč od tega. Jaz bi se na njihovem mestu krepko zamislila. In ko smo mislili, da huje že ne more biti, se je od nekod vzel neki Stevanović, ki je pozval celo Slovenijo, naj, pa magari v torek, blokirajo ljubljanske ceste med najbolj odmevnim dogodkom slovenskega predsedovanja. Tako je lahko častitljiva Rosvita Pesek na Odmevih zaskrbljeno poročala, da je Slovenija poslala v svet čudno sliko. Seveda se je čez teden sredina zgodba ponovila, protestniki pa so bili na koncu mokri in pekočih oči, kar je Stevanovič na ulici, del opozicije pa v parlamentarni dvorani pripisal, po njihovem, teroristični policiji in vladi. Starši, ki zaradi zasedenih ulic niso mogli po svoje otroke v vrtec ali šolo, ljudje, ki so hiteli k zdravniku ali na sestanek, so bili kolateralna škoda revolucije, ki Stevanovića in njegovih podpornikov prav nič ne briga- cilj posvečuje sredstva!
Revolucija pa ima dva obraza, kjer je zgoraj opisani zgolj senca pravega. Ta, pravi, je viden v drugem koraku, ki želi narediti mednacionalno razprtijo, in če ne gre s kolesom, gre pa s trdim ali mehkim č. V času Jugoslavije je nekaj Slovencev odšlo v druge republike, še več pa je prišlo državljanov iz drugih republik v Slovenijo. Nekateri kot fizični delavci, drugi kot uradniki ali podjetniki. Danes živi v Sloveniji že tretja ali četrta generacija priseljencev, ki je ne loči od avtohtonega ljudstva nič drugega kot zadnja črka v priimku, trdi č ali mehki ć. Med njimi so pridni delavci, obrtniki, uspešni športniki, učitelji, zdravniki, učenci, dijaki. Res, tudi med potomci priseljencev so, kot med avtohtonimi Slovencev takšni in drugačni, dobro in zlo je porazdeljeno, žal, med vse ljudi. Zato je kot bomba udaril kratek in iskren zapis Igorja Prodanovića, ki je nalil čistega vina vsem, ki so hoteli zanetiti državljansko vojno med trdim in mehkim č jem: proglasil se je za migranta, katerega starši so prišli v Slovenijo iskat boljši kruh, našel svojo novo domovino, ki jo spoštuje in jo ima rad, je visoko izobražen in pridno dela za preživetje svoje družine.
Dokaz, da živimo v normalni družbi
Igor ni pozabil svoje prvotne domovine, obišče svoje sorodnike v Bosni, se udeležuje verskih praznovanj in družinskih srečanj, razume in spoštuje kulturne razlike obeh svojih domovin. V svojem zapisu pa poudari, da kot priseljenec spoštuje slovensko kulturo in tradicijo ter pozove vse, avtohtone Slovence in priseljence vseh generacij k strpnosti in medsebojnemu spoštovanju, k skupnemu soustvarjanju blaginje Slovenije, zdraharjem pa pokaže možnost enosmerne vozovnice. Igorjev zapis na socialnih omrežjih je doživel nesluten pozitiven odziv. To pomeni, da vendarle živimo v normalni družbi. Kar pa seveda Rdečemu Centru ne ustreza. Še iz časov socialistične revolucije ve, da zdraharji in prevratniki najlaže prevzamejo oblast v razburkanem ozračju vojne, kot je bilo med drugo svetovno vojno, ko je komunistična partija zlorabila narodnoosvobodilno gibanje za uničenje demokracije in z zločini, strahovlado in goljufijo prevzela in obdržala oblast dolga desetletja.
Leta 1991 se je Slovenija osamosvojila, postala država ter z dvojnim predsedovanjem Evropski uniji, z dosežki svojih pridnih državljanov pridobila velik ugled. Ta bi bil še večji, ko bi gospodarstvo in javni sektor lahko deloval brez vzporednih mehanizmov globoke države, ki pa se je očitno nismo osvobodili. Želi vztrajati ob svojih mafijskih rabotah, uničevati delo pridnih rok vseh, ne glede na to, kako se končujejo njihovi priimki, za ta namen pa je pripravljena ustvariti »bad guy« Zorana Stevanovića, da bi lahko zanetila prepir v Sloveniji zaradi ene same črke. Igor Prodanović se je temu uprl, zato zasluži globoko spoštovanje za svoj pogum, kar pa so mu izkazali tudi tisoči na socialnih omrežjih.
Igor Prodanović je bil zaradi tega deležen tudi nekaj groženj, niso številne, so pa zato toliko bolj nevarne. Igor je miroljuben državljan, ima družino, ki si ne zasluži živeti v nevarnosti. Zato povem: Vsi smo Igor, ne boste nas utišali! Čeprav se ne počutimo dobro ob ujetosti v napadenem parlamentu, četudi hodimo previdno po cestah, stojimo v zastojih, povem – nismo razdeljeni, složni smo! Želimo živeti v pošteni, zdravi in blagostanja polni družbi. Normalni družbi!
Mojca Škrinjar je poslanka v državnem zboru, bivša ravnateljica, bila državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter članica SDS.
