Piše: Matej Leskovar
Lani decembra je v javnost prišla velika novica, da so se organi pregona lotili Demokracije zaradi zapisa Presežki 5 Aleksandra Škorca. Zapis je bil podvržen grobi kampanji v obrobnih (in nekaterih osrednjih) medijih, o njem so se negativno izjasnili nekateri vidni akademiki, tudi takšni, od katerih ne bi pričakovali, da so za kariero pripravljeni krivo pričati o dejstvih in razbirati sovraštvo in diskriminacijo tam, kjer ju ni.
Danes (besedilo pišem 28. septembra 2021) sem bil presenečen ob novici, da je zagovornik načela enakosti ugotovil, da v besedilu Presežki 5 avtor poziva k »prevladi in večvrednosti ljudi glede na barvo kože, etnično poreklo in versko prepričanje«. Presenečen nisem bil zaradi ugotovitve, kajti od levosučnih uradnikov je pričakovati, da bodo služili svojemu gospodarju, ne glede na resnico – pač pa zato, ker je očitno, da ne oni ne njihovi »strokovnjaki« niso temeljito prebrali besedila, o katerem o se izrekali. Kdor je besedilo prebral, namreč ve: v Presežkih ni govora o kakršni koli diskriminaciji ali pozivanju k večvrednosti, rasizmu ali čem podobnem.
Gre za eno besedilo v petih nadaljevanjih
Da bi nam to bilo jasno, je potrebno natančno prebrati besedilo Presežkov, vseh, od 1 do 5, ne le petega. Celotno besedilo je nosilec sporočila, in da gre tu za eno besedilo, je razvidno tako iz dejstva, da gre za nadaljevanja (1-5), kot tudi iz tega, da je pogosto mogoče naslednji Presežek razumeti samo na podlagi prejšnjega. Na delu pa so še druge zakonitosti, o katerih spregovorimo sproti.
Če preberemo Presežke 3-5, ki so za razumevanje št. 5 najpomembnejši, vidimo, da se predvsem besedilo št. 5 zdi na prvi pogled težko razumljivo. V oči bode, kar so označili kot pozivanje k diskriminaciji, a se človek sprašuje, kaj hoče avtor v resnici povedati. Komu bi se morda zdelo, da je besedilo slabo napisano. Toda pomen postane jasen, ko besedilo natančno preberemo v celoti – Presežki govorijo o apokalipsi. Apokalipsa je religijski pojem, ki dobesedno pomeni odkritje, razodetje. Navadno ga uporabljamo kot oznako za preizkušnje poslednjih časov, ki bodo, po napovedih Janezovega Razodetja, zadnje knjige Svetega pisma, zadele človeštvo ob koncu časov, pred ponovnim Kristusovim prihodom in poslednjo sodbo. Iz besedila je razvidno, da avtor pandemijo covid-19 razume kot (pred)apokaliptični dogodek in da razumeva čas v skladu z zasebnimi razodetji, priznanimi ali nepriznanimi, ki so bila dana posameznikom v katoliškem prostoru v zadnjih 200 letih (Garabandal, La Salette, Fatima, papež Leon XIII., itd.). Janezovo razodetje govori o katastrofah, ki so navdihovale ljudi zadnjih 2000 let, v zasebnih razodetjih (La Salette, denimo, govori o treh dneh teme) se napovedi konkretizirajo. Protestantske evangeljske cerkve namenjajo apokaliptičnim dogodkom ob koncu časov veliko pozornosti. Naš avtor pa je glede apokalipse popolnoma jasen. Besedilo Presežki 5 sklene z besedami: »V apokaliptičnih časih nastopi Bog, in kar je veljalo, ne velja več. Veselite se apokalipse in hvaležni bodite zanjo, saj bi ljudje brez nje že do konca stoletja izumrli.« V odstavku pred tem pa govori o treh dneh, ko se bo Bog tako močno razodel vsemu človeštvu, da bo vsakdo vedel, da Bog obstaja.
Besedilo je versko obarvano
Kaj je značilno za verski diskurz? Versko besedilo v krščanskem obnebju ni razumljivo tako kot vsa druga besedila. Razumeti ga je treba na štirih pomenskih ravneh. O razumevanju Svetega pisma znani verzi (Littera gesta docet), ki povzemajo nauk o štirih pomenih, povedo naslednje: dobesedni pomen govori o dogodkih, ki so se zgodili; o vsebini vere alegorija, ki išče skrite pomene za razvidnimi; moralka govori, kako naj ravnamo; o tem, kaj naj upamo, pa govori anagogija. Nas tukaj zanimata dobesedni pomen in alegorija člankov.
O dobesednem pomenu Presežkov lahko rečemo, da je težko razumljiv, poln je namigov, ki želijo zbuditi pozornost ali spomniti na pojave, ki bralca Demokracije iritirajo. Zdi se, kot da hoče dobeseden pomen izzivati. Tako najdemo v Presežkih 4 namige na prisilni splav na Kitajskem, povezan s politiko enega otroka, pa tudi z odločitvijo za abortus (ali odstavitev) deklic, kar je povezano s konfucijskim pojmovanjem, da je sin tisti, ki bo skrbel za starše, hči je le skrb in strošek. Hkrati pa vidimo namige na izhodišče pandemije. Besedilo namiguje tudi na nasilje migrantov. Presežki 1 omenjajo pojave dekadence v Evropi, v dobršni meri skozi mrežo asociacij. Čemu je to namenjeno? Najprej hočejo ti namigi bralca spomniti na pojave, ki ga vznemirjajo, potem pa ga preusmeriti od tosvetnega razumevanja k večnostnemu. Gre za alegorijski obrat, bi smeli reči.
Upoštevati je treba načela duhovne hermenevtike
Da je treba pri branju Presežkov upoštevati načela duhovne hermenevtike in brati besedilo kot besedilo z versko vsebino, ki govori – med drugim – o Božji kazni (prim. Presežki 2, odstavek 2), pove tudi sam avtor v Presežkih 3 (besedilo, ki začne, tam, kjer 2 konča – z resnico o Božji kazni), ko na začetku pove: »Resnica ima dva pola. Prvi je strah v duši, drugi … Bog v duši. Strah in ljubezen, hudič in Bog. Ta svet (zunanji svet, gl. kontekst) je iluzija.« In še: »Strah in ljubezen sta resnica, zunanji svet je pa iluzija« (3,§2). To nam, skupaj s številnimi namigi v besedilih 1-3 pove naslednje:
- besedilo govori o duhovni resničnosti, o dinamiki med Bogom in hudičem
- besedilo ne govori o zunanji stvarnosti, ki je slepilo
- zunanja stvarnost je le podoba, ki zakriva pravi pomen – ko se podoba v tolmačenju razgrne, postane pravi pomen razviden.
To, recimo, avtor zelo jasno pove, ko spregovori o »rasah«: »Ne gre za ljudi, pač pa za duhovno napredne duše.« (5,§2) Ker so duše nesnovne, ni mogoče govoriti o rasah v dobesednem pomenu – rasa je (preseženi) biološki pojem, ki pripada tosvetnemu in materialnemu.
Če to upoštevamo, moramo ugotoviti: rase in migranti so podoba za nekaj drugega – in tudi Kitajcev avtor ne navaja za to, da bi govoril o Kitajski, ampak da ilustrira greh v človeštvu, da prikaže mogočnika, ki pa je daleč od Boga in se udinja grehu. V Stari zavezi igra takšno vlogo Babilon.
Je osrednja tema Presežkov res rasizem?
Da sta glavna tema Presežkov Božja kazen za odpad od Boga in očiščenje človeštva od zla v času Apokalipse, je jasno že od drugega besedila Presežkov. Potem ko avtor v Presežkih 1 prikaže svet kot prostor greha in propada, že v Presežkih 2 spregovori o Božji kazni: »Vem, da ne verjamete, da je Bog vzel stvari v svoje roke, kaj šele, da bi izbrisal civilizacijo. Že zato ne, ker ga ni, a ne?« Da želi avtor govoriti o Božji kazni, je videti spet s konca Presežkov 3: »Trenutki današnjega časa so pač njihovi trenutki (tj. trenutki psihopatskih zlobnežev), a brez skrbi, minili bodo. Absolutna prevlada zlobe se tik pred njenim uničenjem vedno zgodi, mora se, sicer je ni moč uničiti.« In spet: »Pozneje pride Božje povračilo, huje vas doleti. Bilo bi res čudno, če bi Bog narodu, ki tako malo ceni človeško življenje, pogledal skoz prste.«
Zdaj že lahko poskusimo raztolmačiti pomen ras v besedilu. V Presežkih 5, na koncu 2. odstavka, ki govori o rasah, avtor zapiše: »Ob najboljšem človeku je vedno tudi najslabši, ki hoče dobrega uničiti, a dobri na koncu zmaga, tako da se slabemu pusti mučiti in izkoriščati ter počaka, da z njim opravi Bog.« Z besedami svetega pisma: »’Moje je maščevanje, jaz bom povrnil’ govori Gospod« (Heb 10,30).
Sklepati torej smemo, da ko besedilo govori o beli rasi in njenih nasprotnikih (eden od izrazov, s katerimi označuje slednje, je izraz »migranti«), ne govori o beli rasi našega sveta, ampak govori o bogaboječih ljudeh. K temu branju nas nagiba Visoka pesem (1,5), kjer beremo: »Črna sem in lepa.« Spomnimo. Visoka pesem, pripisana Salomonu, poje po izročilu ljubezni med Salomonom in kraljico iz Sabe, v alegoričnih tolmačenjih pa gre za ljubezen Boga do Izraela, Kristusa do Cerkve ali Boga do človekove duše. Sveti Bernard je v črni barvi prepoznal greh, v besedah »črna sem in lepa« prepoznava stanje duše, ki je sicer umazana od (izvirnega) greha, a je lepa, ker jo je očistila Kristusova daritev. Črna rasa je za Visoko pesem le podoba, ki dobi svoj pomen znotraj alegoričnega tolmačenja. V tej luči je treba Škorčevo »belo raso« razumeti kot ljudi, ki so Bogu po volji. »Priseljence drugih ras« pa (najbrž na podlagi informacij, ki prihajajo iz predmestij zahodnih mest z močno priseljensko, večinsko muslimansko populacijo, o posilstvih, ropih, umorih, o uvajanju šeriata, o tem, da policija v priseljenska predmestja nima vstopa itd.) kot podobo tistih, ki so do Boga sovražni. Zato govor o uničenju »drugih ras« nikakor ne more biti pozivanje k uničenju ne-belih ras v »zunanjem svetu« ali k večvrednosti belcev. Dokazi? Oglejmo si jih.
O katerih »rasah« je tu govora?
V Presežkih 4 odgovarja avtor na vprašanje: »Kako se torej rešiti sovražnih ras, migrantov?« Takole: »Bog je na strani tistih, ki so mu bliže … Trenutno je Bogu bliže tista rasa, ki je bila vzgojena v krščanstvu in dosegla večjo stopnjo duhovnosti.« Pri tem te rase ne opredeli. Tiste, ki bi hoteli »raso« razumeti dobesedno ali tolmačiti belo raso kot večvredno, posvari: »Ne domišljajte si česa. Vse rase so že prišle ali še pridejo na tnalo.« Tudi v nadaljevanju, v št. 5 zavrne rasizem: »Je Bog rasist? Ravno toliko kot ljudje, ki iztrebljajo določene, njim škodljive živalske in rastlinske vrste. Ne gre za rasizem, gre za očiščenje.« Potem, ko pojasni, da v resnici ne govori o rasah (to bi moralo biti jasno že iz tega, da je zunanji svet, ki mu pripadajo tudi rase, samo slepilo, da je pravi svet dejansko svet dinamike med Bogom in hudičem, torej duhovni svet), še pojasni: »Tudi velik del bele rase bo iztrebljen, saj v končni fazi tu ne gre za ljudi, pač pa za duhovno napredne duše … dobre duše vseh ras bodo med njimi.« Potem ko je predpostavljal, da bralec razume, da JE v besedilu izraz »rasa« samo podoba nečesa drugega, na kratko uporabi navadno govorico brez podobe, da bi tiste, ki podob ne razumejo, spomnil, o kateri resničnosti govori. Če sicer zatrdi, da je najlažje priti k Bogu po krščanski poti (krščanstvo, pravi – v trditvi, ki je sicer zgodovinsko sporna, a vendar – je bilo dano beli rasi, in s tem možnost duhovnega napredka), kar je stvar krščanskega verovanja in zato legitimna trditev, utemeljena v verski svobodi, pa potem poudari – kot odgovor na ugotovitev, da smo belci rasli seznanjeni s krščanstvom: »Kakor so v beli rasi zbrani najboljši, so zbrani tudi najslabši.« Da si ne bi kdo česa domišljal, kot je posvaril že v št. 4.
Da besede »rasa« ne smemo jemati dobesedno, je razvidno tudi iz tistih delov, kjer govori o »virusu«, ki da bo pobil druge, nebele rase, priseljence. Najprej – priseljenci niso rasa. Drugič, opis mehanizma, kako naj bi deloval virus, nima v znanosti nobene podlage. Ali gre za blodnjo in lažiznanost? Ne – gre za podobo, ki naj približa možnost, da bodo nekateri odstranjeni, da bo Bog današnji svet udaril, kakor je udaril Sodomo in Gomoro. Čeprav se baje predsednik Putin boji, da bi Zahod izdelal virus, namenjen iztrebljenju Slovanov, pa je iz avtorjevega zapisa vidno, da je ves govor o rasah in eliminaciji podoba Božjega posega v človeštvo, tistega, ki ga je ob soočenju s Covid-19 avtor napovedal že v Presežkih 2.
Alegorična satira, ki je zagovornik načela enakosti ne razume
Povzemimo: Presežki 1-5 Aleksandra Škorca so besedilo z versko tematiko, ki se (ne glede na to, ali se s posamezno postavko strinjamo ali ne) zarisujejo v obnebju krščanske teologije, duhovnosti in apokaliptike. Čeprav ne zbuja smeha, je besedilo mogoče opredeliti kot »alegorično satiro«, saj smeh (tako trdi, recimo, Robert Corum) ni nujna sestavina satire. Kot duhovno besedilo so podvrženi posebnim zakonitostim, ki jih je treba upoštevati, če jih hočemo razumeti. Natančna analiza pokaže, da:
- avtor uporablja zunanji svet kot podobo, ki govori o pravem svetu – o duhovnem svetu;
- so rasa, priseljenstvo, narodnost in drugi podobni pojmi samo podobe, ki napotujejo na neko drugo, duhovno resničnost;
- avtor nasprotuje rasizmu, kar dajo jasno vedeti njegova svarila tistim, ki bi pozabili, da uporablja besedo rasa in njej podobne kot podobo, in bi hoteli njegovo besedilo tolmačiti dobesedno
S tem pa smo pokazali, da ne zagovornik načela enakosti ne tisti, ki so podali ovadbo zoper avtorja, urednika in Demokracijo, besedila Presežki 5 (in z njim povezanih besedil) niso razumeli, verjetno pa tudi ne natančno prebrali. Prepričan sem, da je razlog jasen: ob načrtih za kampanjo stopnjevanih protestov in napadov na predsednika Janšo so leve sile želele ustvariti podlago za prihodnje napade, ki bi predsednika Janšo prikazovali kot nestrpnega in kot skrajneža. Toda besedilo priča zoper njih – govori o takšnih, kot so oni, ki jih bo Bog v času apokaliptične preizkušnje odstranil iz človeškega rodu.
Literatura: Corum Robert T (2002), »The rhetoric of disgust and contempt in Boileau«, v Birberick, Anne Lynn; Ganim Russell (ur.), The Shape of Change; Essays in Early Modern Literature and La Fontaine in Honor of David Lee Rubin, Brill, Leyden 2002. Gl. str. 175: »If the Satire scan be considered emblematic of the genre, we can conclude that any definition of satyre should NOT (podčrtal M.L.) dictate that laughter is an essential component, as some have asserted.«
Matej Leskovar je prevajalec, publicist in založnik.
